Sedemdeseta leta so v šolstvo prinesla mnogo sprememb. Ena večjih je bil v šolskem letu 1970/71 uveden petdnevni delovni teden. Zaradi zmanjšanja števila dni pouka se je morala spremeniti tudi organizacija pouka, ki je še vedno potekal dopoldne in popoldne. Učitelji so morali delati še bolj intenzivno in racionalno, da so lahko predelali predpisano učno snov.
V šolskem letu 1971/72 se je na šoli začela brezplačna oskrba učencev z učbeniki. Podlaga za to je bila ustvarjena, ko so starši učencev šoli izročili učbenike. Manjkajoče učbenike je vsako leto dopolnjevala Občinska izobraževalna skupnost Trebnje. Še vedno so bile vsaj občasne težave s pomanjkanjem učiteljev. Ker niso imeli učitelja glasbe, v letu 1976/77 učenci v višjih razredih sploh niso imeli glasbene vzgoje, tudi pevskega zbora ni bilo. 19. junija 1972 je bila prvič je bila organizirana šola v naravi na Mirni kot šestdneven obvezni pouk. Učenci 4. razreda so v spremstvu dveh učiteljev taborili pri mirnskem bazenu pod gradom, kjer so imeli tudi plavalni tečaj. Naslednje leto je bila šola v naravi prvič izvedena na morju v Puntiželi pri Puli. Organizirala jo je Temeljna izobraževalna skupnost Trebnje. Udeležilo se je je 36 od 40 učencev 4. razreda in 10 dni preživelo pod šotori. Kljub temu da je bila večina otrok, razen štirih, prvič na morju, je večina splavala. Naslednje leto so šolo v naravi izvedli v Tašaleri pri Puli. Učenci, ki so preplavali 25 m, so dobili bronastega delfinčka, učenci, ki so plavali nepretrgoma 10 minut, pa srebrnega delfinčka. V 80. letih se je šola v naravi preselila še enkrat – v Pavičine pri Puli, kjer je Občina Trebnje kupila dve zgradbi in parcelo za taborjenje. V letni šoli v naravi so pomembno vlogo odigrali taborniki rodu trebanjske občine, saj so učence učili tudi taborniških veščin. Dan se je začel z dvigom in končal s spuščanjem zastave in pionirsko himno Rastejo trave in misli. Ocenjevali so tudi urejenost šotorov. V 80. letih so bile nekajkrat organizirane tudi zimske šole v naravi. Otroci so bivali v osnovni šoli v Bohinjski Bistrici (ležišča so imeli v razredih), smučali pa so na Kobli.V šolskem letu 1975/76 se je uveljavil nov pravilnik o ocenjevanju vzgojnih predmetov, vedenja in ocenjevanju učencev 1. razreda in ocenjevanja vedenja. Od šolskega leta 1996/97 se vedenja učencev v šoli ne ocenjuje več. Vzgojni predmeti so se ocenjevali opisno, nova lestvica ocen pri vzgojnih predmetih je bila »zelo uspešno«, »uspešno«, »manj uspešno«.
Šolo je obiskovalo veliko zelo oddaljenih učencev, ki so v šolo in domov hodili kar poldrugo uro. V juniju 1976 je šola dobila kombi – Land Rover – za prevoz učencev, oddaljenih več kot 4 km. Otroci so ga ljubkovalno imenovali »Hanzi«, prvi šofer je bil Matija Mandelj. Za učence vozače je bilo v jutranjem in popoldanskem času organizirano varstvo vozačev. Zaradi prostorske stiske je pouk potekal dopoldne in popoldne. V juniju naslednjega leta so začeli pprenavljati šolo. 31. avgusta 1979 je bila otvoritev nove telovadnice in oddelka vrtca ter obnovljene šole. Šola je bila bogatejša za telovadnico, dve učilnici, pet kabinetov, dve pisarni, zbornico, prostor za strokovno knjižnico in vrtec. Šele leta 1982/83 je šola prešla na enoizmenski pouk. Od tega leta naprej so bile uvedene pogovorne ure tudi v popoldanskem času, glasbena šola pa je začela uvajati glasbeno pripravljalnico. Pedagoški svetovalci so oktobra 1987 na pregledu pohvalili šolsko delo in svetovali prehod na kabinetni pouk. Nova oblika pouka, ko se učenci vsako uro selijo v drugo učilnico, je bila na šoli uvedena naslednje leto.
Šola v Šentrupertu je leta 1980 izgubila in leta 1992 ponovno pridobila samostojnost. 1. januarja 1980 je začela poskusno delovati (uradno pa 1. januarja 1983) Vzgojno izobraževalna organizacija (VIO) Trebnje. Šole so postale temeljne organizacije združenega dela, vrtci pa so se združili v Vzgojno-varstveno organizacijo Trebnje. V VIO Trebnje so bile poleg OŠ Šentrupert vključene še OŠ Mokronog, OŠ Mirna, OŠ Trebnje, OŠ Veliki Gaber, Vzgojno-varstveni zavod Trebnje in Center za izobraževanje in kulturo Trebnje. Vsaka temeljna organizacija je bila samostojna, vse pa so imele skupne službe: računovodstvo, pravno službo in generalnega direktorja. Na osnovi Zakona o zavodih, ki je začel veljati 1. aprila 1991, se je VIO Trebnje spremenil v Vzgojni-izobraževalni zavod (VIZ) Trebnje, šole pa so postale njegove enote. Šoli so odvzeli imenovanje po dr. Lunačku. Od 4. februarja 1992, ko je Ministrstvo za šolstvo in šport dalo soglasje za ustanovitev, je OŠ Šentrupert samostojen javni zavod. Vrnili so ji tudi poimenovanje pr dr. Lunačku. 2. aprila 1982, na mednarodni dan mladinske književnosti in ob obletnici smrti dr. Pavla Lunačka, smo na šoli prvič praznovali »dan šole«. 2. aprila 1983 je bila šola poimenovana po domačinu, akademiku, zdravniku ginekologu in porodničarju, profesorju na medicinski fakulteti in dobitniku dveh Prešernovih nagrad dr. Pavlu Lunačku, sinu nekdanjega šolskega upravitelja Aleksandra Lunačka. Doktor Lunaček velja za organizatorja in voditelja slovenskega porodništva. Ta dan so prišli na šolo mnogi gostje, srečali so se prosvetni delavci, ki so nekdaj poučevali v Šentrupertu, prišli so tudi člani Lunačkove družine – žena, trije sinovi in vnuk. Obiskovalci so si lahko ogledali več razstav: razstavo o življenju in delu dr. Pavla Lunačka, razstavi del likovnih samorastnikov Lucijana Reščiča in Sandija Leskovca in razstavo otroških izdelkov. V vitrinah je bila postavljena stalna razstava o dr. Pavlu Lunačku. Nastopili so tudi pionirji in mešani pevski zbor z zborovodjo Stanetom Pečkom.
Priprave na prvo številko šolskega časopisa Preproste besede, ki je začel izhajati v šolskem letu 1970/71, so se začele v februarju 1971. Pesnika Toneta Pavčka so prosili, če lahko poimenujejo šolsko glasilo po njegovi pesmi Preproste besede. Pri časopisu so imeli pomembno vlogo člani novinarskega krožka, saj so napisali večino prispevkov za objavo. Dolga leta je bila njihova mentorica učiteljica slovenščine Danica Zupan. Posamezni člani krožka so sestavljali uredniški odbor; vsak član odbora pa je imel svojo nalogo. Vsa glasila so bila zelo kvalitetna, nekatera napisana lastnoročno z umetelno pisavo, v nekaterih so ustvarjanje učencev dopolnile ilustracije Marjance Jemec Božič, Boža Kosa, Marjana Mančka, Lucijana Reščiča in Franceta Slane. Najbolj odmevne številke so bile: glasilo ob 100-letnici rojstva Ivana Cankarja, Pozdravljeno, zeleno drevo, Šentrupert, moj kraj, Razvozlavamo jezikovne vozle, Čas, Pravopis, O kulturni dediščini, Zaželeti si pesem, Strahko (učenke Petre Vrabec), Doživetja pod kozolcem.
Po osamosvojitvi Slovenije leta 1991 so se spremembe na vseh področjih življenja odražale tudi v šolstvu. Prišlo je do sprememb v političnem sistemu, gospodarstvu, v šolskem sistemu pa se je razvil koncept »vseživljenjskega učenja in izobraževanja«. Že konec 80. let so se tudi na šoli čutile družbene spremembe, saj sta prenehali delovati pionirska in mladinska organizacija, zmanjšalo se je število proslav, šola ni bila več organizator komemoracije ob dnevu mrtvih, leta 1990 smo imeli prve božične počitnice od 23. decembra do 2. januarja. V šolskem letu 1991/92 je šola prešla v projekt treh ocenjevalnih obdobij, ki je nudil možnost za drugačen način dela, tudi dela s starši, preverjanje in ocenjevanja in zahteval nenehno izpopolnjevanje in izobraževanje učiteljev. Analiza dela v okviru treh ocenjevalnih obdobij je pokazala, da je bilo več ustnega preverjanja znanja, da so imeli slabši učenci več možnosti za sprotno odpravljanje pomanjkljivosti v znanju in da je bila zaključna ocena bolj kot prej rezultat celoletnega dela. Veliko pozornosti so posvečali tudi vedenju učencev. Uvedeno je bilo zunanje preverjanje znanja za učence 8. razreda iz slovenskega jezika in matematike. Poleg rednega pouka so se izvajali kulturni, naravoslovni, športni dnevi in družbeno potrebno delo. Šola je organizirala tudi jutranje varstvo, podaljšano bivanje, dodatni in dopolnilni pouk, ure oddelčne skupnosti, interesne dejavnosti. Za učence vozače je bilo organizirano tudi varstvo vozačev.Od tega leta naprej na šoli ni več šolskega zvonca. V šolskem letu 1992/93 je bilo v 1. razredu ob predhodnem soglasju staršev uvedeno opisno ocenjevanje, v 3. in 4. razredu pa so se učenci lahko prostovoljno vključili v zgodnje učenje tujega jezika. Od 1. januarja 1993 je vzgojno-varstvena enota ponovno pripadla šoli.
1993 so v Šentrupertu praznovali 375-letnico šolstva . Ob tej priložnosti je izšel zbornik Šolstvo v Šentrupertu, ki ga je uredil ravnatelj Jože Zupan. Zbornik je bil namenjen vsem, ki so posredovali ali sprejemali znanje na šoli v Šentrupertu. Leta 2002 je ravnatelja Jožeta Zupana nadomestila ravnateljica Apolonija Rugelj. Nov Zakon o osnovni šoli iz leta 1996 je uzakonil devetletno osnovnošolsko obveznost za otroke od 6. do 15. leta starosti. Šolanje je bilo razdeljeno na tri obdobja – tri triletja. V Šentrupertu so ga začeli izvajati v šolskem letu 2003/04. Za otroke, ki niso bili vključeni v vrtec, so bile enkrat mesečno organizirane »cicibanove urice«; njihovo izvedbo je omogočila občina. Uvedene so bile jesenske, novoletne, zimske, prvomajske in poletne počitnice, ki so vsako leto, tako kot vsi drugi pouka prosti dnevi, določeni s šolskim koledarjem. Med izbirnimi predmeti so bili največkrat izbrani predmeti nemščina, sodobna priprava hrane, načini prehranjevanja, urejanje besedil, multimedija, računalniška omrežja, izbrani šport, šport za sprostitev, obdelava gradiv – les, kovine.
Šola vsako leto ponuja pester izbor dejavnosti v okviru kulturnih, naravoslovnih, tehniških in športnih dni. Za učence je organizirana individualna in skupinska pomoč, dodatni in dopolnilni pouk ter interesne dejavnosti. Učenci lahko sodelujejo na šolskih tekmovanjih iz različnih predmetov in dejavnosti, najboljši se nato preizkusijo na območnih in državnih tekmovanjih. V šolskem letu 2005/06 je prva generacija devetletkarjev pisala nacionalne preizkuse znanja iz slovenščine, matematike in biologije. Šolsko leto 2006/07 je bilo prvo leto postopnega uvajanja angleščine kot prvega tujega jezika. V naslednjem šolskem letu so imeli angleščino v 4. razredu devetletke in osemletke, v 5. razredu osemletke in 7. razredu devetletke. Učenci 8. in 9. razreda so imeli za prvi jezik še nemščino. Učenci 4. in 5. razreda so se lahko vključili v fakultativni pouk nemščine, kasneje pa so ga lahko izbrali kot izbirni predmet. Tudi učenci v 1. razredu so imeli zgodnje uvajanje angleščine – enkrat tedensko po 25 minut. Tudi ti dve dejavnosti je financirala občina. Vse novosti, ki jih je uvedla devetletka, so bile vzrok, da je bilo zaradi pomanjkanja prostorov vedno težje organizirati pouk. Zaradi izvajanja nivojskega pouka, ko je imel pouk le del razreda, in izbirnih predmetov, v katere so bili vključeni učenci različnih predmetov, je bilo težko sestaviti urnik. Med prostimi urami je bilo treba za del razreda, ki ni imel pouka, organizirati varstvo. Čas bivanja učencev (predvsem vozačev) v šoli se je podaljšal. Septembra 2010 se je, po mnogih letih prizadevanj, pouk začel v novih in prenovljenih prostorih šole. Več o tem v naslednjem poglavju.