Prizadevanja za dvig kakovosti ljudskih knjižnic, njihove večje strokovnosti in za prilagajanje slovenskega knjižničarstva mednarodnim smernicam ter standardom so slovenske bibliotekarje na začetku 70. let napeljala k pripravi dokumenta o novem razvojnem načrtu slovenskega knjižničarstva, ki je v naslednjih letih postal osnova za razvoj t. i. splošnoizobraževalnega knjižničarstva, katerega temelj je bilo tudi združevanje manjših do tedaj samostojnih zavodov. V Celju je zaradi visoke stopnje organiziranosti, strokovnosti in ugleda jedro integracije mestnih knjižnic postala študijska knjižnica, ki se je po združitvi z gabrsko knjižnico leta 1972 in po uspešno izvedenem referendumu zaposlenih na začetku leta 1974 z Mestno ljudsko knjižnico združila v Osrednjo knjižnico Celje, nekatere prej samostojne knjižnice pa so postale njeni oddelki. Ob združitvi je knjižnica razpolagala z 223 tisoč knjigami. Največ, 135 tisoč, jih je prispevala bivša Študijska knjižnica (Oddelek za študij), Mestna ljudska knjižnica (Oddelek za odrasle in mladino) približno 75 tisoč, Pionirska knjižnica (Oddelek za otroke) 15 tisoč in gabrska 14 tisoč knjig.
Leta 1976 je knjižnica na pobudo marksističnega centra pri Občinskem komiteju ZK Celje in v sodelovanju več »družbenopolitičnih organizacij« v čitalnici oddelka za odrasle in mladino uredila poseben oddelek za marksistično literaturo, ki je razpolagal s približno 5 tisoč po tematikah urejenimi knjigami. Isto leto je v knjižnici zares zaživel tudi domoznanski oddelek, ki mu je z osnovanjem številnih domoznanskih zbirk trdne temelje postavil Vlado Novak, njegovo delo pa so z zbiranjem, s hranjenjem in preučevanjem gradiva v naslednjih letih nadaljevali številni nasledniki. Pomembnejše dejavnosti tega oddelka so bile priprava tematskih razstav in organizacija najrazličnejših pogovorov o raznih temah, ki so zadevale Celje in celjsko regijo, poleg tega pa tudi organizacija literarnih večerov s sodobnimi slovenskimi literati. Leta 1976 je knjižnica postala bogatejša še za eno pridobitev: z indok (informacijsko dokumentacijskim) centrom je vzpostavila dokumentacijski center, v katerem so začeli spremljati in evidentirati vse prispevke, ki so jih v desetih slovenskih časnikih objavljali o Celju in celjskem območju.
Da bi v knjižnici pridobili čim več novih bralcev in povečali izposojo knjig, so leta 1978 z akcijo Knjiga v roke bralcu uvedli družinsko izkaznico, s katero so si lahko vsi družinski člani izposojali gradivo v katerem koli oddelku knjižnice. Statistični podatki govorijo o tem, da je akcija uspela, opazen je bil velik porast bralcev iz drugih občin, saj je bilo v celjski knjižnici kar 70 odstotkov vsega knjižnega sklada v regiji. Vloga celjske knjižnice v regiji je torej postajala vedno bolj pomembna. Po smrti Edvarda Kardelja, ideologa socialističnega samoupravljanja, februarja leta 1979 so se zaposleni v knjižnici odločili, da bodo v njegov spomin Osrednjo knjižnico Celje preimenovali v Knjižnico Edvarda Kardelja. Osemdeseta leta so bila zaradi poslabšanih razmer v državi za knjižnico precej težka, saj je zmogla nabavljati komaj še kaj tuje literature, za nameček so v Celju takrat odprli oddelke mariborske univerze, katerih študentje so v oddelku za študij pogostokrat zaman iskali študijsko literaturo. V knjižnici so bili zato prisiljeni vse napore vložiti v krepitev študijskega oddelka, več energije pa so usmerjali tudi v delovanje štirih krajevnih knjižnic.
Takratni ravnatelj knjižnice Dane Debič je kljub vsem preprekam že tedaj vizionarsko razmišljal o uvedbi računalnikov v delo knjižnice in o mrežni povezavi med knjižnicami, kar se je začelo uresničevati slabo desetletje zatem. Leta 1985 je knjižnica na Gledališkem trgu v drugem krilu večstanovanjske stavbe pridobila nove, večje prostore za otroški oddelek, v izpraznjene prostore pa so preselili marksistično knjižnico. Leta 1986 so celjski knjižničarji prejeli Šlandrovo nagrado, takrat najvišje občinsko priznanje. Po aprilskih volitvah leta 1990 se je knjižnica preimenovala nazaj v Osrednjo knjižnico Celje, novembra isto leto pa jo je precej prizadela poplava, ki je zalila kletne prostore na Muzejskem trgu in za vedno odnesla gabrsko knjižnico.
Osrednja knjižnica Celje je na pragu velikih družbenopolitičnih sprememb leta 1991 razpolagala z več kot 300 tisoč enotami knjižničnega gradiva, obiskovalo pa jo je več kot 8 tisoč članov.
Direktorji Osrednje knjižnice Celje (med letoma 1979 in 1990 se je imenovala Knjižnica Edvarda Kardelja v Celju) so v letih 1974–1990 bili: Vlado Novak (1974–1975, v.d. direktorja), Ivan Seničar (1975–1980), Danijel Dane Debič (1980–1988) in Janko Germadnik (1988–2001).
