Palače, ki obkrožajo Trg Hortis v Trstu imajo bogato zgodovino.
PALAČA Z IMENOM BISERINI
Ob cerkvi Blažene Marije Pomočnice, (Beata Vergine del Soccorso) stoji na trgu trinadstropna palača. Njena zunanjost kaže klasicistično podobo, ki imponira s svojimi dolgimi nizi velikih oken. Dograjena je bila leta 1802, prva lastnika sta bil brata Giuseppe in Antonio (de) Maurizio de Mohrenfeld. Leta 1804 je palačo prevzel Antonio Biserini, za katerega zasledimo omembe, da je bil armenski trgovec. Včasih beremo, da je to Palača Maurizio-Biserini. Palačo so v naslednjih dveh desetletjih predelali in ji dodali nadstropje. To podobo je palači dal Pietro Nobile, ki se je rodil v švicarskem Canton Ticino (1776) in je umrl na Dunaju (1854), živel pa je tudi v Trstu in mesto pomembno sooblikoval.
Skozi čas so v Palači Biserini domovale pomembne ustanove. Omenimo le naravoslovni muzej – Museo di Storia Naturale – ki se je nato med letoma 2008 in 2010 izselil in preselil v mestno četrt Rocol. Danes je tako palača namenjena izključno občinski mestni knjižnici, t. i. Biblioteca Civica, ki ima tu svoje prostore vse od leta 1822. Od leta 1950 nosi ime Biblioteca Civica Attilio Hortis. Posebej je bogata njena domoznanska zbirka, sicer pa je splošna in študijska knjižnica v nekaterih obdobjih prejemala ali nabavljala tudi slovenske knjige. Na knjižničnem spletnem portalu najdemo pod okencem Catalogo Storico Digitale tudi njeno v celoti digitalizirano zgodovinsko kartoteko.
Knjižni fondi knjižnic in njihovo nastajanje so vedno zanimivi. V tržaški mestni knjižnici najdemo na primer nemški izvirnik Linhartove zgodovine Kranjske, mnogo del jezikoslovca Frana Miklošiča in kritično izdajo Prešernovih poezij iz leta 1910. Slednja nosi ob novejšem žigu mestne knjižnice tudi starejši žig učiteljske knjižnice nemške gimnazije. Večja skupina slovenskih knjig pa sega v čas po letu 1945, v zgodnja povojna leta. V novejšem času najdemo tudi vse več novih slovenskih knjig.
Knjižnica hrani tudi občinski zgodovinski in diplomatski arhiv. Tam so listine iz 16. stoletja, ki omenjajo Primoža Trubarja, ko je vsaj v treh obdobjih živel pri škofu Petru Bonomu. V 18. stoletju v listinah pogosto nastopajo župani, suppani, poglavarji primestnih in okoliških srenj, posebej ko je šlo za delovno obveznost okoličanov, za t. i. rabotte. Knjižnica v novejšem času ponuja tudi tri manjše muzeje, ki so lepo obiskani, to so Museo Petrarchesco Piccolomineo, Museo Sveviano in Joyce Museum. Ima pa tudi dobro obiskan in lepo ažurniran časopisni oddelek z udobno čitalnico.
PALAČA CVIETOVICH
Palača, ki je soseda knjižnice in stoji onkraj Ulice Ciamician, tradicionalno nosi ime po prvem lastniku, tj. Cristoforo, Hristofer Cvietović. Imponentni dom mu je z letnico 1839 projektiral arhitekt Francesco Bruyn (1792–1859), ki se je rodil in umrl v Trstu, študiral pa predvsem v Rimu. V Trstu sta Bruynovi med drugimi tudi palača Tergesteo pri Borzi in Palača Morpurgo, nedaleč nad Trgom Hortis.
Hristofer Cvjetović je prihajal iz črnogorskega mesta Hercegnovi. Svojo pot je začel v Benetkah, kmalu pa se je preselil v Trst in postal vsestranski podjetnik, trgovec in ladjar. Tekla je prva polovica 19. stoletja, čas mnogih velikih tržaških srbskih podjetnikov: Gopčevića, Todoroviča, Vučetiča in drugih, katerih mogočne palače danes krasijo predvsem Novo mesto in Nabrežje. Njihovo družinsko izročilo nas popelje k srbsko-pravoslavni skupnosti in k cerkvi Sv. Spiridiona na Kanalu. Pot nas vodi tudi k Sv. Ani, do lepo negovanega srbsko-pravoslavnega pokopališča. Skupnost je zacvetela v drugi polovici 18. stoletja, ko je zaživelo Novo mesto, tudi danes pa je z mnogimi novimi srbskimi meščani živahen del mestnega utripa.
PALAČA SENITZER-PREMUDA
Sledi palača, katere pročelje stoji na začetku Ulice Torino. To je ulica, ki nas iz Trga Hortis pelje do Trga Venezia. Francesco Senitzer in Giovanni Premuda, oba podjetniško usmerjena, sta bila v letu 1823 lastnika palače, ki je dobila tudi njuno ime. Na stranici, ki gleda na trg, pa vidimo letnico 1805. To je čas drugega prihoda Napoleonove vojske v Trst. Pod zgornjim balkonom sta tudi dva orla, menda prav Napoelonova. Tu so bili tisti čas nastanjeni nekateri predstavniki francoske oblasti ali pa taki, ki so v Trst pribežali. Leta 1813 je za kratek čas živel tudi pisatelj Charles Nodier. Pred tem je v Ljubljani v upravi Ilirskih Provinc opravljal pomembno funkcijo tajnika, bil pa je tudi uradni knjižničar in urednik uradnega glasila. Po njem v slovenski prestolnici danes nosi ime Francoski inštitut – Institut Français de Slovénie. V to ali kakšno bližnjo tržaško palačo in vse do Devinskega gradu pa nas popelje Nodierov roman, ki govori o razbojniku, v katerega se zaljubi mlada dama … V slovenščini je to Janez Žbogar, v francoščini Jean Sbogar, v italijanščini včasih tudi Giovanni.
Od leta 1910 je palača v javni lasti. Tu ima od leta 2015 svoj sedež deželni zavod IRCI – Istituto Regionale per la Cultura Istriano-Fiumano-Dalmata, ki prireja tudi priložnostne razstave in ima bogato knjižnico. Do pred kratkim je tu imel svoje prostore tudi mestni muzej “Civico Museo della Civiltà Istriana Fiumana e Dalmata”. Nove prostore je dobil v Starem pristanišču, v Skladišču 26. Muzej je namenjen izročilu povojnih istrskih in dalmatinskih beguncev, optantov, priseljencev, ezulskemu svetu in je bil vsaj do selitve skoraj izključno v luči italijanske stvarnosti. Že izbira besed nas vidno zapleta in kliče po tem, da se temu drugače posvetimo: z branjem, poslušanjem in s spoštljivim obiskom, a ne da bi spregledali tega, vsaj do sedaj izključujočega pristopa.
STANOVANJSKA HIŠA NA ŠT.2
Na obeh krajših stranicah trg obdajajo stanovanjske stavbe. Podobne so drugim, tako v tem kot v sosednjih predelih mesta. Pri vseh so pritličja vsaj delno namenjena trgovinam in lokalom, včasih delavnicam, svoj čas tudi skladiščem. V zgornja nadstropja vodijo včasih mogočnejši, drugič preprostejši vhodni portali. Na nekaterih vidimo lepo oblikovane in izstopajoče sklepne pandurje. Tudi balkoni in okenski okviri ali pa strešni zaključki so včasih preprostejši, včasih pa bogatejše oblikovani. Ob Ulici Torino, onkraj omenjene palače Senitzer-Premuda, gleda na trg stanovanjska palača. Četrto nadstropje palače je v resnici nadzidek in je zato nekoliko manjši in ima manjša okna. Tu se je v preprosti podnajemniški sobi na predpomladni dan, 20. marca 1915, rodil Pino Tomažič, prvorojenec Josipa in Eme, ki je o tem veliko kasneje za Radio Trst A pripovedovala profesorju Martinu Jevnikarju. Dom so si na Ulici dei Porta postavili kasneje, ko je bila rojena tudi hčerka Danica. Malega Pina so kmalu po rojstvu krstili v bližnji cerkvi Starega Sv. Antona. Oče je bil vpoklican v vojsko, zato je mlada mati z dojenčkom sredi vojne vihre zapustila mesto in se preselila k sorodnikom na Kras. Tako se je začela življenjska pot Pinka Tomažiča, komunista, narodnega heroja, obsojenca Drugega tržaškega procesa. Z Bobkom, Ivančičem, Kosom in Vadnalom je bil 15. decembra 1941 ustreljen na Opčinah. Mater Emo so v novi vojni čakale druge hude preizkušnje, ki nas peljejo v Ulico Rossetti, k še nepojasnjenemu umoru hčerke, zeta Stanka Vuka in dr. Draga Zajca. Ko je kmalu ob bombardiranju mesta umrl še mož, je Ema ostala sama.