Pastorka v Kamnici, 1930-1934

… Hodila sem že v drugi razred. Takrat (1930) sem šla k prvemu obhajilu. Cerkev se mi je zdela prelepa. Hotela sem postati nuna. Ampak, ker sem hotela postati vedno mamica, mi je mama rekla, da to ne gre. Potem sem se odločila, bom raje mamica. Mojo punčko z posteljico sem morala dati na podstrešje in če le mogla, sem šla k njej. Tam sem našla nekaj knjig, še sveto pismo, staro nemško in ga še imam.
Ampak morala sem v kovačnici goniti meh in pasti krave na raznih travnikih. Potem smo imeli samo prašičke in kokoši. Pranje smo vozili v potok in Dravo in tam sem skakala in se včasih kopala.
Oče je bil bolj strog. Težko sem mu začela reči atek. Pogosto sem stekla na pokopališče na grob.
Če nismo pojedli, smo bili že zelo kaznovani. Prosila sem odpuščanja, ker sem morala, za stvar, ki ni bila nič hudega. Nekoč je hotel učiti bratca molit, pa ker ni takoj znal, ga je udaril. Jaz sem rekla, tako ga ne boš naučil, če ga tepeš in je še mene natepel. Mama je marsikaj doživela in tudi precej sem že slišala in rad je pil. Preveč bi bilo kaj takega povedati, ker je pač tudi skrbel za nas in nam kaj kupil, kar nam je bilo v veselje.
V šoli smo že takoj delali ročno delo. Začetek pletenja je bil zelo težak. Nekoč so mi zanke padle iz igle in mislila sem, da bo vse za nič. Pa prijazna učiteljica-sestra je popravila in sem bila srečna. Dosti smo se naučili v šoli.
Doma smo se drugimi igrali na dvorišču, Črnega moža, za trgovino in druge igre. Bratec se je trudil z bergljami. Oče mu jih je kupil in se je res trudil za to, da bi bratec hodil. Jaz sem mu morala masirati kolena, nisem vedno rada.
Včasih sem šla z mamo v gozd po gobe, ob nedeljah popoldne.
V tretjem razredu (1934/35) sem se že učila klavir in sem bila srečna. Vadila sem včasih v gostilni ali pri drugi teti. Vedno so mi obljubili, da dobim klavir in celo »jutri dobiš klavir«, pa nikoli in celo življenje sem lahko le gledala, kje bom smela malo zaigrati.