“Kaj je z mano narobe? Delo me utruja, brezdelje pa ubija!”
Jolka Milič, [Pesniški list – lepljenke], Lipa, Založništvo tržaškega tiska, 1972
Jolkizmi:
“Sreča je luksuz, ki si ga lahko in radi privoščijo le lahkoverneži.
Kdor umre danes, mu ne bo treba jutri in obratno. Pa naj le pravijo, da enkrat ni nobenkrat.
Če se že odločiš, da boš hodil in capljal za drugimi, namesto da bi ubiral svoja pota, si izberi vsaj take hodce in stezosledce s prozornimi hrbti, ki te bodo zavarovali pred prahom in burjo, ne da bi ti zastirali obzorja.
Kdor sebi rad odpušča, je navadno do drugih manj prizanesljiv, in je spet vzpostavljeno zgubljeno ravnovesje.
Povprečnež, ki se zaveda in priznava, da je povprečen, sodi že med izbrane duhove in genialce.
Volja naredi iz nas šleve ali značajneže, dobra volja pa veseljake.
Ko je pridiga dobra, ne sprašujte se, od kod prihaja, s katere prižnice ali katedre.
Sebe vleči za nos je veliko težje kot druge, ni pa nemogoče.
Sanjač je prav pogosto človek, ki ga je življenje potolklo, a ne dovolj, da bi se po tepežki ves razbolen prebudil.
Nesreča ne počiva, pravi ljudski rek. Kaj pa sreča? Uživa.
Emancipiranka je tista ženska, ki se je iz »predmeta« moškega zanimanja končno spremenila v samodopadljiv »osebek«, kateri je pogosto tudi moškim všeč.
Rajši se z levi tepem, kot pajdašim s hijenami.
Kaj bi dala, da bi bila miza, hrastov stol, štorklja in noj, vse obenem. Da bi lahko stala na trdnih nogah, živela pa na veliki nogi!
Kdor podcenjuje nasprotnike, jih pogosto dobi po grbi, kdor jih precenjuje pa jih dobi za navrh še po riti.
Mladi mislijo, da bodo večno mladi. Pustite jim te iluzije čimdlje, če prej ne, se bodo v starosti streznili.
Če smrdi kot dihur in je dihurju podoben, le verjemite mi: dihur je.
Najlažje drži besedo tisti, ki je ne da.
Tepeni nimajo nikoli prav. Zakaj bi jih sicer tepli?
Najslabši pes dobi pogosto najboljšo kost, da o slabih ljudeh in dobrih pečenkah niti ne govorimo.
Kdo bi rad izboljšal svet, naj začne pri samem sebi, pa bo kmalu uvidel, kako težko gredo od roke melioracijska dela in bo nehal gnjaviti druge s poboljševalnimi prijemi.
Hočeš biti ljubljen? Zamiži pred tujimi napakami tako velikodušno kot pred svojimi.
Častihlepnost je pogonska sila, ki se ji ne moreš ubraniti: če te tvoja ne poriva naprej, pa te tuja odriva in peha nazaj.
Nič hujšega ni na svetu, kot se kar naprej privajati na hujše.
Rodimo se nehote, živimo kot drugi hočejo, pa še smrt nam ni v nobeno uteho, prej drugim v tolažbo.
Ko bi vsi govorili, kar mislimo, in delali, kar govorimo, bi bilo manj kokodakanja in več jajc.
Mladi imajo vse, škoda, da se tega ne zavedajo.
Naše najbližje je še najlažje ljubiti od daleč.
Življenjske izkušnje nam pomagajo, da postanemo modri, ko je prepozno in nam je modrost le v napoto.
Suženjstvo smo že davno odpravili. Kdaj se bomo znebili tudi lakajstva in slinavosti?
Blagor tistim, ki ne pogrešajo, česar nimajo. Pomeni, da imajo vsega na pretek!
Starost bi bila čudovita zadeva, če se ne bi tako klavrno končala.
Trditev, da resnica pride vedno na dan, ni resnična.
Zaljubljenost spremeni pametne v norce in tepce v modrece, zakon pa strezni obe kategoriji. Kakšna nepopravljiva škoda za tepce!
Ni težko biti genialan, je rekel genialnež, težko je druge prepričati o tem.
Le priznajmo: rajši se sankamo in kepamo, kot da bi kidali.
Člen, ki ga pogrešam v ustavi: Vsi za enega, eden za vse, čisto nobenemu pa privilegije.
Luknje v ozonu, črne luknje, luknje v zakonu, luknje v znanju in spominu, luknje v nogavicah, luknje v cestah, mišje luknje in tako naprej. Mejdun, saj postajamo podobni ementalskemu siru!
Če me bralni spomin ne vara, se tako imenovane krize vrednot, ki nas pestijo zadnje čase, vlečejo iz generacije v generacijo že iz časov predsokratikov.
Marinčina, kako neznansko se mi toži po starih časih in…mladih letih.
Jaz bi že zdavnaj umrla, če bi si vzela za to čas.
Starim bi bilo treba dopovedati, da bo svet obstajal tudi takrat, ko jih ne bo več. Mladim pa, da je obstajal tudi tedaj, ko jih še ni bilo.
Kdor od sebe zahteva več kot od drugih, sebi olajša življenje, pa še drugim ne povzroča težav.
Ko se dobro počutim, me obide neustavljiva želja, da bi se počutila še boljše.
Življenje je celodnevna tlaka, ki nam ne dopušča, da bi izostajali od dela.
Kdor ne more biti genij, naj bo vsaj čudak, saj večina ljudi ne loči genija od čudaka.
Nekateri se povprečni rodijo, drugi pa rabijo magisterij in doktorat, da to šele postanejo.
Življenje je kot otroci: več vprašanj postavlja kot dobi odgovorov.
Bogastvo ne osrečuje…revežev. Niti premožnih, a po mnenju francoske pisateljice Saganove, rajši jočimo in bodimo nesrečni v mercedesu kot pa na trolejbusu.
Kdor ima močne argumente, mu ni treba psovati in bentiti, jih lahko pove čisto dostojno.
Večkrat ga lomimo samo iz strahu, da ga ne bi lomili.
Zviška radi gledajo pritlehni ljudje.
Dobroto tako visoko cenimo, da je zlepa ne damo od sebe.”
?
Jolkizmi:
“Sreča je luksuz, ki si ga lahko in radi privoščijo le lahkoverneži.
Kdor umre danes, mu ne bo treba jutri in obratno. Pa naj le pravijo, da enkrat ni nobenkrat.
Če se že odločiš, da boš hodil in capljal za drugimi, namesto da bi ubiral svoja pota, si izberi vsaj take hodce in stezosledce s prozornimi hrbti, ki te bodo zavarovali pred prahom in burjo, ne da bi ti zastirali obzorja.
Kdor sebi rad odpušča, je navadno do drugih manj prizanesljiv, in je spet vzpostavljeno zgubljeno ravnovesje.
Povprečnež, ki se zaveda in priznava, da je povprečen, sodi že med izbrane duhove in genialce.
Volja naredi iz nas šleve ali značajneže, dobra volja pa veseljake.
Ko je pridiga dobra, ne sprašujte se, od kod prihaja, s katere prižnice ali katedre.
Sebe vleči za nos je veliko težje kot druge, ni pa nemogoče.
Sanjač je prav pogosto človek, ki ga je življenje potolklo, a ne dovolj, da bi se po tepežki ves razbolen prebudil.
Nesreča ne počiva, pravi ljudski rek. Kaj pa sreča? Uživa.
Emancipiranka je tista ženska, ki se je iz »predmeta« moškega zanimanja končno spremenila v samodopadljiv »osebek«, kateri je pogosto tudi moškim všeč.
Rajši se z levi tepem, kot pajdašim s hijenami.
Kaj bi dala, da bi bila miza, hrastov stol, štorklja in noj, vse obenem. Da bi lahko stala na trdnih nogah, živela pa na veliki nogi!
Kdor podcenjuje nasprotnike, jih pogosto dobi po grbi, kdor jih precenjuje pa jih dobi za navrh še po riti.
Mladi mislijo, da bodo večno mladi. Pustite jim te iluzije čimdlje, če prej ne, se bodo v starosti streznili.
Če smrdi kot dihur in je dihurju podoben, le verjemite mi: dihur je.
Najlažje drži besedo tisti, ki je ne da.
Tepeni nimajo nikoli prav. Zakaj bi jih sicer tepli?
Najslabši pes dobi pogosto najboljšo kost, da o slabih ljudeh in dobrih pečenkah niti ne govorimo.
Kdo bi rad izboljšal svet, naj začne pri samem sebi, pa bo kmalu uvidel, kako težko gredo od roke melioracijska dela in bo nehal gnjaviti druge s poboljševalnimi prijemi.
Hočeš biti ljubljen? Zamiži pred tujimi napakami tako velikodušno kot pred svojimi.
Častihlepnost je pogonska sila, ki se ji ne moreš ubraniti: če te tvoja ne poriva naprej, pa te tuja odriva in peha nazaj.
Nič hujšega ni na svetu, kot se kar naprej privajati na hujše.
Rodimo se nehote, živimo kot drugi hočejo, pa še smrt nam ni v nobeno uteho, prej drugim v tolažbo.
Ko bi vsi govorili, kar mislimo, in delali, kar govorimo, bi bilo manj kokodakanja in več jajc.
Mladi imajo vse, škoda, da se tega ne zavedajo.
Naše najbližje je še najlažje ljubiti od daleč.
Življenjske izkušnje nam pomagajo, da postanemo modri, ko je prepozno in nam je modrost le v napoto.
Suženjstvo smo že davno odpravili. Kdaj se bomo znebili tudi lakajstva in slinavosti?
Blagor tistim, ki ne pogrešajo, česar nimajo. Pomeni, da imajo vsega na pretek!
Starost bi bila čudovita zadeva, če se ne bi tako klavrno končala.
Trditev, da resnica pride vedno na dan, ni resnična.
Zaljubljenost spremeni pametne v norce in tepce v modrece, zakon pa strezni obe kategoriji. Kakšna nepopravljiva škoda za tepce!
Ni težko biti genialan, je rekel genialnež, težko je druge prepričati o tem.
Le priznajmo: rajši se sankamo in kepamo, kot da bi kidali.
Člen, ki ga pogrešam v ustavi: Vsi za enega, eden za vse, čisto nobenemu pa privilegije.
Luknje v ozonu, črne luknje, luknje v zakonu, luknje v znanju in spominu, luknje v nogavicah, luknje v cestah, mišje luknje in tako naprej. Mejdun, saj postajamo podobni ementalskemu siru!
Če me bralni spomin ne vara, se tako imenovane krize vrednot, ki nas pestijo zadnje čase, vlečejo iz generacije v generacijo že iz časov predsokratikov.
Marinčina, kako neznansko se mi toži po starih časih in…mladih letih.
Jaz bi že zdavnaj umrla, če bi si vzela za to čas.
Starim bi bilo treba dopovedati, da bo svet obstajal tudi takrat, ko jih ne bo več. Mladim pa, da je obstajal tudi tedaj, ko jih še ni bilo.
Kdor od sebe zahteva več kot od drugih, sebi olajša življenje, pa še drugim ne povzroča težav.
Ko se dobro počutim, me obide neustavljiva želja, da bi se počutila še boljše.
Življenje je celodnevna tlaka, ki nam ne dopušča, da bi izostajali od dela.
Kdor ne more biti genij, naj bo vsaj čudak, saj večina ljudi ne loči genija od čudaka.
Nekateri se povprečni rodijo, drugi pa rabijo magisterij in doktorat, da to šele postanejo.
Življenje je kot otroci: več vprašanj postavlja kot dobi odgovorov.
Bogastvo ne osrečuje…revežev. Niti premožnih, a po mnenju francoske pisateljice Saganove, rajši jočimo in bodimo nesrečni v mercedesu kot pa na trolejbusu.
Kdor ima močne argumente, mu ni treba psovati in bentiti, jih lahko pove čisto dostojno.
Večkrat ga lomimo samo iz strahu, da ga ne bi lomili.
Zviška radi gledajo pritlehni ljudje.
Dobroto tako visoko cenimo, da je zlepa ne damo od sebe.”
?