Ena najstarejših, pa tudi najbolj samosvojih domačih lesenih obrti na Gorenjskem, je prav gotovo izdelovanje pip na Gorjušah v Bohinju. Z izdelovanjem pip so na Gorjušah pričeli v 18. stoletju. Ko govorimo o gorjuškem piparstvu (fajfarstvu), velja poudariti, da gre pri tem za tradicionalno ljudsko obrt.
Za gorjuške pipe so v preteklosti najpogosteje uporabljali jelševe korenine ali grče. Izdelovali so jih tudi iz brezovih grč, iz tise ali brinja. V novejšem času se uporablja les zelenike, zlasti pa hruškov les, ki mora biti čim starejši. Za okovje in pokrovček so materiali naslednji: kovinska zmes z bakrom, medenina, alpaka, kositer, v času po koncu 2. sv. vojne pa tudi čisto srebro. Material so kupovali v Ljubljani, Kranju, Radovljici in v Bohinjski Bistrici, dobivali pa so ga tudi iz tujine. Gorjuške pipe so okrašene tudi s posebnimi vložki iz bisernice ali školjčne lupine, pa tudi iz kovine.
Že od nekdaj je pri pipah priljubljena njihova raznovrstnost. Tako poznamo različne vrste gorjuških fajf, ki se med seboj razlikujejo po okrasju, največ pa po obliki. Najznačilnejša gorjuška fajfa je vsekakor čedra, ki je po tem imenu znana ne samo na Slovenskem, ampak tudi na Tirolskem in na avstrijskem Štajerskem ter Koroškem. Za gorjuško čedro je značilna kratka in ravna cevka, zlasti pa stisnjena oblika same pipe.
Naslednja gorjuška fajfa je št?balca, ki jo spoznamo po kratki in ravni cevki ter po obliki fajfe, ki je podobna nekakšnemu lončku ali posodici, spodaj pa ima razmeroma gladko površino. Št?balci je podobna pipa s plečom, po angleškem vzorcu pa je oblikovana pipa z imenom fajfur (spodaj ima izrastek ali popek). Razmeroma malo so na Gorjušah izdelovali pip, imenovanih višnarca ali furmanska fajfa. Imena ostalih gorjuških pip niso enotna, največkrat jih sestavljajo kar imena njihovih sestavnih delov.
Gorjuško fajfarstvo je izrazito hišno delo, domače rokodelstvo, ki je nastalo v posebnih družbeno-gospodarskih razmerah in je zajelo predvsem delavca in malega kmeta.
