Kmečki delovni konji tudi pozimi niso počivali.
Snega je bilo včasih več, kot ga je zdaj in so pozimi plužili. Pri cesti so dobro plačali, zato so kmetje radi šli delat. V plug so pripregli 10-12 parov konj, da so plužili deželno cesto. Vedno sta bila zraven tudi dva cestarja, da sta širila ali ožala plug. Na klancih so plug zožali samo na dva metra širine, po klancu navzdol in po ravnini pa so orali bolj na široko. Najbolj močni konji so bili vedno ‘v štangi’, da so dobro povlekli, ko je bilo treba plug premakniti ali pa zaobračati. Druge so ‘ven vzeli’ (izpregli), da so samo z enim parom obrnili, ker ni bilo nikjer prostora za toliko parov konj. Pa vse lopute pri plugu so morali razpeti, pa jih skupaj zložiti. Potem so pa spet ostale pare konje pripregli, pa lopute razpeli.
S konji so plužili tudi leta 1952, ko je bil tako visok sneg, da so morali pustiti plug sredi poti in se s konji vrniti domov. Buldožer je oral po deželni cesti, drugje pa so kidali ljudje. Razglasili so mobilizacijo, iz vsake hiše so določili, koliko moških mora priti z lopatami in skidati odsek ceste. Kmalu pa so prišli ruski traktorji in potem so z njimi orali sneg pozimi.
V gozdu so delali največ pozimi. Če je bil visok sneg, so najprej s konji pregazili poti, potem so šli šele lahko z ‘vlačugami’ v gozd. Najprej so s konji zvlekli les na kup na tako mesto, da so ga lahko naložili na vlačuge. Tak voz je bil sestavljen iz dveh delov, iz prednjih in zadnjih delov sani, le da oba dela nista bila fiksno povezana. Prvi del sani je bil s soro z zatičem povezan z zadnjim delom, da je bil gibljiv. Delo je bilo težko in nevarno.
