Naslednji postanek je bil pod hribom Tičnica, na mestu, kjer je nekoč stala Adamčičeva hiša. Adamčiči, po domače Martinovi, so bili posestniki in nekdanji vrvarji. V njihovi hiši so Grumovi živeli med prvo svetovno vojno in takoj po njej.
»Ob robu hoste sedim. Travnik je. Rumen, bel in plav travnik. Tudi maki so, maki na visokih, visokih steblih.
Ti imaš skrbi. Misliš to in ono. Jaz nimam nobene skrbi. Na hrbtu ležim in tuhtam, če je pika nad menoj muha ali vrana. Pred menoj je zelo daleč odprt svet, do Ljubljane. Premišljam lahko, kako se sedajle kretaš po ulici. Bogve, če se kaj zmisliš, da boš šla v četrtek domov. Mižim.
Pustim se poljubovati od tebe. Najprvo tako, kot si me včeraj prvič poljubila. Joža, jaz sem ogorčen, ti znaš nov poljub. Poslušaj, tisti: najprvo narahlo, kakor slučajno se dotakneš ust, potem obotavljaje, iskaje, kje je votlina ne, poljuba se ne da popisati. Hotel sem ti ga popisati in sem bil radoveden, če se boš spomnila, katerega mislim, pa sem videl, da se ne da. Ali Joža, vprašam vas : na katerih ustih ste dobili inspiracijo za ta poljub? Ljubosumen sem. Saj- saj se tolažim na tihem, da na mojih, ali to samo zato, ker drugače sploh ne morem preko tega dejstva.
V vaših poljubih ležim. Pustim se dušiti od vaših ust.
Ljubim te, tvoj sem.”
Slavko
Šmartno, 31. maj 1926