Na Ježici in v bližnjih Savljah so bila najbolj poznana podjetja Produkta za proizvodnjo kisa, Tovarna pisalnih strojev in precizne tehnike (TOPS) in Tovarna nogavic Savlje (Tonosa), ki je zaprla svoja vrata leta 1989.
Produkta
Poslovneža Fran Žužek in Fran Skerlep sta leta 1926 ustanovila podjetje, katerega sedež in proizvodni objekti so se nahajali ob Dunajski cesti. To je bila tovarna kisa. Proizvodni prostori in oprema so bili prilagojeni izdelavi kisa in sorodnih živil ter moderno in higienično urejeni. Za shranjevanje proizvodov so uredili ogromne kleti z vsemi tehničnimi pripomočki.
Domači prijatelj iz leta 1931 je poročal, da se Produktin kis odlikuje po izbornem okusu. Izdelki tega živilskega podjetja – vinski in špiritov kis, kis za vlaganje , sadni sokovi in kvas – so kazali na kakovost in stalen razvoj tovarne. Delokrog Produkte je v desetletju pred drugo svetovno vojno segal po vsej Sloveniji in delu Hrvaške. Našteti izdelki so bili vsakodnevno v domovih gospodinj. Koliko časa je to živilsko podjetje delovalo, ni znano.
Tovarna pisalnih strojev (TOPS)
Začetek izdelave pisalnih strojev sega v pomlad leta 1949, ko je vlada Ljudske republike Slovenije ustanovila Tehnični inštitut za kolesa in pisalne stroje, ki se je istega leta preosnoval v podjetje Rog, tovarno koles in pisalnih strojev v Ljubljani. Leta 1952 pa se je iz podjetja izločila Tovarna pisalnih strojev (TOPS). Le-ta se je leta 1967 znašla v stečaju, kakor je poročal Zbor občanov aprila tega leta.
Prva jugoslovanska tovarna dežnikov in nogavic Savlje, predhodnica Tonose
Njen ustanovitelj je bil Stane Vidmar, telovadec, član Sokolov in podjetnik (1891-1957). Njegova podjetniška pot se je začela leta 1922, ko je v Ljubljani na Ilirski 19 odprl tovarno športnih potrebščin in telovadnega orodja, jo leta 1927 prodal in se pridružil uspešnemu očetovemu podjetju za izdelovanje dežnikov in sončnikov, po njegovi smrti leta 1930 pa ga je prevzel. Naslednje leto je ustanovil še tovarno za nogavice v Savljah (Tonoso), s polnim imenom Prvo jugoslovansko tovarno dežnikov in nogavic, do leta 1947, ko jo je izročil državi.
1941 je sodeloval pri ustanavljanju OF kot član pripravljalnega odbora, zbiral denarna sredstva in material in še sam veliko prispeval. Med drugo svetovno vojno je bil večkrat interniran v Italiji in Nemčiji. Po osvoboditvi se je leta 1946 vrnil v Ljubljano in se zaposlil v tekstilnem odseku Ministrstva za industrijo oziroma pri poznejši glavni direkciji tekstilne industrije. Nazadnje je bil glavni direktor tekstilne industrije pri zastopstvu tujih tvrdk Commerce.
Starša Vidmar, Josip in Josipina, sta začela izdelovati dežnike v veži na Starem trgu v središču Ljubljane, poznejši naslov je bil Stari trg 4. Posel je cvetel in lastnik je iskal primernejše prostore. Izdelki so šli dobro v prodajo. Na prelomu stoletja (1898-99) je ugodna kupčija Josipu Vidmarju omogočila nakup hiše Pred škofijo 19. Trgovina je bila spodaj, v prvem nadstropju pa delavnica, kjer so delale štiri šivilje in dva pomočnika. Iz majhne obrtne delavnice je nastajalo vedno večje, pravo podjetje. Pred prvo svetovno vojno je znašala letna proizvodnja približno 8000 kosov. Dežniki in sončniki so se prodajali po vsem teritoriju Kranjske, Štajerske, Primorske, Istre, Hrvaške, Bosne in Hercegovine.
Leta 1925 je bilo podjetje že tako uspešno, da je proizvodnja dosegla 15.000 kosov navadnih in 10.000 kosov boljših, svilenih in polsvilenih dežnikov. Izdelki so romali po vsej državi, največ pa so jih kupili Slovenci. Josip Vidmar je k sodelovanju pritegnil sina Staneta, ki je svojo tovarno prodal in se pridružil očetu. V registru družbenih tvrdk-Ljubljana je bila pod tekočo št. 880 vnesena notica, da v firmo Josip Vidmar stopa z 8. januarjem 1927 Stane Vidmar kot javni družabnik in se podjetje vodi odslej kot javna trgovska družba. Tudi naslov firme se je spremenil. V registru je bilo 2. oktobra 1928 zapisano novo besedilo: Prva jugoslovanska tovarna dežnikov Josip Vidmar.
Leta 1930, po smrti Josipa Vidmarja, je tovarna postala last Staneta Vidmarja. Že do tega leta je bilo izdelanih nad 60.000 dežnikov, za kar so porabili okrog 80.000 m bombažnega blaga ter 40.000 m polsvile in svile. Ob dveh kvalificiranih in dveh nekvalificiranih delavcih je delalo še trideset stalnih delavk, ob sezoni pa kar šestdeset. Uspešno podjetje je razpolagalo z dvema milijonoma kapitala. Imelo je tri trgovine v Ljubljani, eno v Zagrebu in eno v Splitu. V desetletje pred drugo svetovno vojno je podjetje stopalo samozavestno.
Stane Vidmar je kmalu začel razmišljati o razširitvi proizvodnje z novimi izdelki. Veliko povpraševanje po nogavicah in drugih pleteninah ga je spodbudilo k razširitvi predmeta poslovanja. Priložnost se je kmalu ponudila. Neki graški veletrgovec je prodajal parcelo in poslopja, ki jih je zgradil za počitniške namene v Savljah. Kupčijo je posredoval veletrgovčev sorodnik, po imenu Tomago. V Vidmarjevo posest je prišlo 20.000 kv. metrov vrta, enonadstropna vila in gospodarsko poslopje (približno 400 kv. metrov). Obe poslopji je namenil in adaptiral za proizvodnjo nogavic.
Dela so tekla v letu 1931 in 1932. K prvotnim poslopjem so dozidali še barvamo, oblikovalnico nogavic, sušilnico in kurilnico. Leta 1931 so v Vidmarjevo tovarno prispeli prvi stroji za moške in otroške nogavice. Ker so šle moške nogavice slabo v prodajo, se je Vidmar lotil ženskih svilenih nogavic in za to kupil dva cotton stroja. Prvotni naslov firme ni več ustrezal. Tovarna je dobila novo ime: Prva jugoslovanska tovarna dežnikov in nogavic Josip Vidmar, Ljubljana. Predmet poslovanja se je glasil: izdelovanje in prodaja dežnikov in »solnčnikov,« nogavic in pletenin na tovarniški način. Sprememba je bila zapisana v register pri Okrožnem kot trgovskem sodišču v Ljubljani 2. novembra 1934.
Proizvajali so tudi trikotažno perilo. Poglavitna surovina za pletenine je bila bombažna, svilena in umetna svilena preja. Delo v podjetju je vodila lastnikova žena Angela Vidmar, doma iz Senožeč. Po pripovedovanjih delavk je bila podjetna, imela je smisel za organizacijo in produktivnost ter bila velika opora možu.
Z razvojem podjetja je število delovnih naprav stalno naraščalo. Leta 1938 je tovarna štela 34 pletilnih strojev, 1 centrifugo in še 30 drugih strojev. Po treh letih, ob okupaciji Slovenije, je teklo v podjetju 6 velikih cotton strojev, 1 predilni stroj, 27 pletilnih strojev in 60 drugih delovnih naprav za verižkanje, šivanje, navijanje, barvanje itd. Stroji so bili predvsem nemške provenience. Od pogonskih strojev gre omeniti elekromotorje in parni stroj.
Tovarna je ob neprekinjenem obratovanju pričakala osvoboditev. Med vojno je občutila težave kot vsa okupirana Ljubljana. Precej nadlog ji je prizadejala mejna črta med nemško in italijansko okupacijsko oblastjo, ki je tekla točno ob cesti pri tovarni. Osvobodilna fronta in partizansko gibanje sta našla pri lastniku polno podporo.
Podjetje je po vojni prišlo v splošno ljudsko posest na podlagi posebne izročilne pogodbe med lastnikom Stanetom Vidmarjem in Federativno republiko Slovenijo, ki jo je predstavljala Narodna vlada Slovenije po svojem predstavniku, ministru za industrijo in rudarstvo Francu Leskošku. Izročevalec Stane Vidmar je predal v splošno ljudsko last na roke in v upravo FLR Slovenije vse svoje podjetje, ki je protokolirano pod firmo Josip Vidmar, prva jugoslovanska tovarna dežnikov in nogavic v Ljubljani.
Firma Prva jugoslovanska tovarna dežnikov in nogavic Josip Vidmar je bila v registru pri Okrožnem gospodarskem sodišču v Ljubljani 18. julija 1947 izbrisana, saj je vlada že leta 1946 izdala odločbo za registracijo Tovarne nogavic, Ljubljana-Savlje. Ta je z vzponi in občasnimi krizami zdržala do leta 1989.
