Nastanek podkve je pogojevalo udomačevanje in vzgoja živali.
Podkev se uporablja za zaščito konjskih kopit, pa tudi parkljev drugih živali, ki so jih uporabljali za težka dela ali za dolgotrajno hojo.
Od mehkih ‘nogavičk’ (solea spartea) iz usnja, slame in platna so podkve naredile dolgo razvojno pot preko železne sandale, imenovane hiposandale, do današnje oblike.
Avgust Burger (intervju): Podkve so različne. Leve in desne. Športne in delovne.
Za hojo po ledu so kmečkim konjem, ki so pozimi delali v gozdu, podkve ‘širfali’. To se reče, da so vse ‘grife’ in ‘štole’ ‘pošpičili’, da konjem ni drselo. Grif je spredaj, da se je podkev oprijela tal, štola je bila pa odzad. En grif, dve štoli. Vojaški konji so imeli grife in štole za ‘odšraufat’ (odviti) in ‘prišraufat’ (priviti).
Dober kovač je znal oblikovati podkev tako, da je popravil hojo. Konj je lahko ‘švedral’, se kresal, šepal. Švedral je lahko navznoter ali navzven, s sprednjimi ali zadnjimi nogami. Tedaj so morali skovati in dodati na zunanji strani take posebne kape, da je podkev dlje zdržala. Če je bil konj ‘platfusar’, je moral imeti zadaj podkev sklenjeno, da se ni premikala, da je bila masivna.
Za hojo po asfaltu so konje kovali ‘na gumo’, zadaj so bile štole gumaste. Gumo so uporabljali zato, da ni drselo in ni bilo tresljajev. Ko konj hodi po trdem, mu noge otečejo od tresenja, guma mu je hojo ublažila in bolj se je prijel ceste, da mu ni spodletavalo (drselo).
Policijske podkve so pa gladke, saj so jih imeli le zato, da se ni kopito obrabilo. Če se kopito obrabi, predvsem na asfaltu, zgleda, kot bi ga spilili in konj ni sposoben nekaj mesecev nič delati, ker začne šepati.
