Stare vedute, razglednice in fotografije so dragoceni pričevalci svojega časa. Brez njih bi bila naša vednost o podobi domačih krajev precej okrnjena. Avtorji prvih upodobitev slovenskih krajev, mest in trgov so bili različni mojstri risbe – topografi, kartografi, vojni inženirji -, ki jih je zanimala predvsem dokumentarna podoba izbranih objektov, tem pa so sledili mojstri vedutisti, za katere je bil umetniški vidik celo pomembnejši od dokumentarnega.
Beseda veduta je italijanskega izvora in pomeni pogled na mesto, del mesta ali pokrajino iz določene razgledne točke. Sprva upodobitve niso vedno odražale dejanske podobe upodobljenega kraja (niso bile topografsko natančne in verodostojne), kasneje pa je vedutno slikarstvo glede dokumentiranja podrobnosti postalo natančnejše in zanesljivejše.
Najstarejše terenske skice slovenskih trgov in mest je izdelal Janez Clobucciarich (Janez Klobučarić, 1550‒1605), prior avguštinskega samostana v Reki in kasneje v Fürstenfeldu na avstrijskem Štajerskem, ki je v letih 1601‒1605 zbiral gradivo za zemljevid Notranje Avstrije (Curk, 1969: 314). V njegovi zbirki kartografskih risb in skic (hrani jo Deželni muzej v Gradcu), ki je nastala za vojaške potrebe oblasti, so ohranjene podobe nekaterih slovenskih mest (med drugim tudi Ljubljane), predvsem pa gradov in protiturških taborov. Mnogih med njimi v Valvasorjevih časih ni bilo več oz. so bili le še v razvalinah. Klobačarića štejemo za predhodnika vedutistov in topografov 17. stoletja (Stopar, 2011: 16).
Prvo veliko obdobje vedutnega slikarstva je bilo 17. stoletje, naklonjeno topografiji, kartografiji in dokumentiranju nasploh (Ciglenečki, 1989: 6). V tem času je nastalo več slikovnih topografij geografsko zaokroženih področij v Evropi. Prvo tovrstno, tudi za slovensko ozemlje pomembno delo iz tega časa je Topografija avstrijskih dežel Avstrije, Štajerske, Koroške, Kranjske, Tirolske itd. (Topographia provinciarum austriacarum Austriae, Styriae, Charinthiae, Carnioliae, Tyrolis sct.), ki jo je leta 1649 v Frankfurtu ob Maini izdal v Švici rojen Matthäus Merian (1593–1650), založnik, topograf in bakrorezec. Iz našega ozemlja so v njej objavljene podobe gradu Cmurek ob avstrijsko-slovenski meji ter veduti Kranja in Škofje Loke – to sta prvi znani upodobitvi teh dveh mest (Stopar, 2000: 163).
Najpomembnejši slikovni vir za preučevanje podobe posameznih krajev in zlasti gradov na Kranjskem in Koroškem v 17. stoletju so dela kranjskega plemiča in polihistora Janeza Vajkarda Valvasorja (1641–1693). Z albumoma Topographia ducatus Carnioliae modernae (Topografija sodobne vojvodine Kranjske, 1679) in Topograpfia Archiducatus Carinthiae modernae (Topografija sodobne nadvojvodine Koroške, 1681) ter z enciklopedično zasnovanim delom Die Ehre deß Hertzogthums Crain (Slava vojvodine Kranjske, 1689) z opisi in upodobitvami mest, trgov, gradov in samostanov, je ustvaril dragocene dokumente o takratni podobi Kranjske in Koroške.
Za Štajersko ima podoben pomen Topographia Ducatus Styriae (Topografija vojvodine Štajerske, 1681), ki jo je objavil avstrijski kartograf, topograf in geometer Georg Mattheus Vischer (1628–1696). V njej je mogoče najti kar 142 bakrorezov z motivi s slovenskega ozemlja, med drugim tudi upodobitve Ormoža, Ptuja, Ptujske Gore, Dornave, Ljutomera idr.
Ob koncu 18. stoletja so se začeli v Evropi s slikarskim znanjem uveljavljati pravi vedutisti, ki so bili v večini šolani slikarji (na Slovenskem je na prelomu stoletja najglobljo sled pustil Friedrich Ferdinand Runk iz nemškega Freiburga – naslikal je tudi Ptuj). Vedutno slikarstvo je svoj vrhunec doživelo sredi 19. stoletja, zlasti po zaslugi novih tiskarskih tehnik (litografija, jeklorez) ter realističnih tendenc v likovni umetnosti, pomemben vpliv pa je imelo tudi povečano zanimanje za naravne znamenitosti in krajevne posebnosti domače dežele ter s tem povezani začetki turizma. Iz tega časa je za območje Štajerske zlasti pomembno delo graškega grafika in založnika Josepha Franza Kaiserja (1836–1859), ki je v letih 1824–1833 izdal serijo litografskih vedut štajerskih trgov, mest, samostanov in gradov z naslovom Lithographirte Ansichten der Stayermarkischen Stadte, Markte und Schlosser (Litografirani pogledi na mesta, trge in gradove Štajerske), danes znano kot Stara Kaiserjeva suita. Tri desetletja kasneje je avstrijski grafik, slikar in vedutist Carl Reichert (1836–1918) izdal zbirko litografskih vedut Einst und Jetzt (1862–1866), znano tudi kot Reichertova suita. Vsebuje 298 upodobitev štajerskih mest, trgov, gradov, dvorcev, cerkva in samostanov, od tega 73 z motivi iz današnje Slovenije.
Vedute Ormoža in okolice so nastajale od druge polovice 17. stoletja dalje. Avtor najstarejše znane upodobitve Ormoža, mesta ob levem bregu Drave ob slovensko-hrvaški meji, je avstrijski geometer, topograf in kartograf Georg Matthäus Vischer (1628–1696). Leta 1681 jo je objavil v znameniti knjigi gradov z naslovom Topographia Ducatus Stiriae. Med najstarejšimi so tudi kolorirana risba Mathiasa Eissla (Eißla) na ledinski karti ormoške gospoščine (1801) ter upodobitvi Ormoža v Stari Kaiserjevi suiti (1824–1833) in v Reichertovi suiti (1862–1866).
