Podružnična cerkev sv. Jakoba v Hrašah stoji na robu polja, precej oddaljena od ceste in same vasi. Nastanka cerkve se drži legenda, ki razlaga, zakaj cerkev stoji tako daleč iz vasi: domačini naj bi jo začeli zidati v vasi, pod grajskim hribom, a so se kamni po čudežu premaknili na mesto, kjer stoji danes. Druga razlaga, ki ne vključuje čudežev, je, da je bila cerkev zgrajena iz materiala, ki je ostal od ruševin poznoantične vile, ki je v davnih časih stala na njenem mestu. To so le ugibanja in domneve. Gotovo pa je, da je v preteklosti zraven cerkve stala velika kmetija.
Kraj in cerkev sta prvič omenjena leta 1118 v že prej obravnavani listini (»Grasach«), ko je cerkev v Bertolfovi posesti dobila krstno in pogrebno pravico. Ni gotovo, da je cerkev že takrat stala na istem mestu in prav lahko bi bila le lesena kapela. Ker patrocinij leta 1118 ni omenjen, ostaja odprto vprašanje o tem, kdaj ga je cerkev dobila. V 12. stoletju so bile sv. Jakobu po navadi posvečene cerkve v mestih in trgih (npr. v Ljubljani), na podeželje pa se je patrocinij razširil šele po 13. stoletju.
Današnja cerkvena stavba je najmanj s konca 15. stoletja – če takrat ni bila na novo zgrajena, je morala biti vsaj temeljito prezidana in povečana. Iz 15. stoletja sta ohranjena obokan prezbiterij in trilistno zaključen portal v ladji. Plastika sklepnikov naj bi bila delo kamniške kamnoseške delavnice. V 17. stoletju je imela cerkev pred vrati še lopo z lesenim zvonikom in lesen pevski kor v ladji. Kasneje je bila barokizirana, dobila je zvonik in bila v sredini 17. stoletja na novo opremljena. Prenovljena je bila v letih 1986 in 2007.
Cerkev je pravilno orientirana. Ima pravokotno ladjo in ožji, poligonalno zaključen prezbiterij. Pred glavnim vhodom se nad odprto lopo dviga zvonik z baročno čebulasto kapo. Na zunanji strani lope je prazna niša, v kateri je v preteklosti stal kip sv. Ane Samotretje, ki je sedaj v cerkvi. V lopi je ohranjen poznogotski kamnit portal s trilistnim zaključkom.
Cerkvena ladja je banjasto obokana, na njenem zahodnem koncu je zidan pevski kor. Njena stena je členjena s stopnjevanimi pilastri in okni. V prezbiteriju s tremi šilastimi okni je ohranjeno in delno rekonstruirano gotsko obokanje z rombasto-zvezdasto shemo. Ohranjeni so tudi sklepniki v obliki rozet ter figuralni sklepnik z Marijo in detetom Jezusom, na katerem so vidni ostanki polihromacije. Rebra slonijo na preprostih konzolah. Iz prezbiterija vodijo vrata v zakristijo, ki je prislonjena na južno stran.
Glavni oltar v cerkvi je iz leta 1647. Restavriran je bil leta 1877. V glavni niši je kip sv. Jakoba iz 18. stoletja, druge plastike pa so prvotne – sv. Urh, sv. Miklavž, sv. Peter, sv. Pavel, Marija z Jezusom, sv. Lucija, sv. Barbara. V hrbtu oltarja so uporabljene poslikane lesene plošče z upodobitvami svetnikov v medaljonih. Stranska oltarja, okrašena s plastiko in slikami, sta posvečena sv. Antonu Puščavniku in sv. Ani.
Cerkev bi bila lahko zanimiva z vidika, da je v srednjem veku morda funkcionirala kot romarska cerkev. Kasneje je sicer zamrla, danes pa je zopet vključena v Jakobovo pot. Dva majhna lesena reliefa, ki sta ohranjena v cerkvi in prikazujeta motiva s svetim Jakobom, sta po vsebini za slovensko okolje precej nenavadna. Eden prikazuje motiv Marije Pilar oz. Marije na stebru, tj. svetega Jakoba, klečečega pred stebrom, na katerem stoji Marija z Jezusom. Drugi relief je vsebinsko še bolj zanimiv. Kompozicijsko nedvomno prikazuje motiv svetega Jakoba, ubijalca Mavrov (Santiago Matamoros), ki je kot čudežna prikazen na konju priskočil na pomoč krščanski vojski v mitski bitki proti muslimanom, vendar svetnik na tem reliefu nosi rdečo zastavo z zvezdo in polmesecem: turško zastavo. Zakaj je zastava, ki bi glede na motiv sicer morala biti bela in imeti krščanski križ, pobarvana v turško in krščanski svetnik (ki ima okrog glave kljub vsemu svetniški sij) tako na prvi pogled preobražen v zmagovitega Turka, ostaja nerazjasnjeno.