Pogovor z Alojzem Kranjčanom

Kaj nam lahko poveste o delu in dosežkih konjiške godbe v času, ko ste jo vodili?

»Konjiško godbo sem vodil od 1978. do 1988. leta. V tem času smo bili na številnih gostovanjih doma in v tujini, na tekmovanjih, sodelovali smo na otvoritvah, proslavah, igrali ob raznih svečanostih, na pogrebih in še kje. Ljudje so nas radi poslušali.

Najbolj ponosen pa sem na visoke uvrstitve godbenikov na tekmovanjih. Na tekmovanju v Mariboru smo v drugi kategoriji zasedli 1.mesto in ravno tako 1. mesto na republiškem tekmovanju v domačem mestu v Slovenskih Konjicah. Okoli leta 1983 smo v Zrečah organizirali glasbeni tabor. Udeležili so se ga predvsem mladi godbeniki iz vse Slovenije, in sicer po dva iz vsake godbe. Ker je bil to glasbeni tabor, so se največ posvečali igranju, čeprav so se ukvarjali tudi z drugimi aktivnostmi. Udeleženci tabora so čez dan vadili, zvečer pa so nastopali.«

V tem času ste bili tudi ravnatelj tukajšnje glasbene šole. Je bila morda kakšna povezava med njo in godbo?

»Da. Nekateri učenci so se po igranju v mladinski godbi vključili v odraslo godbo na pihala. To je bilo obdobje, ko so se v godbo vključevali v glavnem tisti, ki so predhodno obiskovali glasbeno šolo.«

Kakšno je bilo vzdušje med godbeniki?

»Godbeniki so se med sabo dobro razumeli. Ne glede na to, da je bil najmlajši star 7 let, najstarejši pa okoli 80. Ob osebnih praznikih, porokah, rojstnih dnevih so si vedno kaj zaigrali in se poveselili.«

Se morda spomnite kakšnega posebnega pripetljaja?

»Da. Enkrat smo igrali na pogrebu. Sprevod je šel po mestu in ko smo prišli do mostu čez Dravinjo je zapihal močan veter in odpihnil kape. Namesto da bi dirigiral, sem začel tekati za kapami in jih pobirati, da jih ne bi odneslo v Dravinjo. Prizor je bil tako nenavaden, da so se celo pogrebci smejali.«

Bi morda za konec želeli še kaj dodati?

»Želim si, da bi se v bodoče čimveč otrok odločilo za igranje v Godbi na pihala in tako nadaljevali tradicijo.«