Konec avgusta 1973 je ravnatelj glasbene šole Egon Kunej predal vodenje mlajšemu kolegu Cirilu Vertačniku. Le-ta je glasbeno odraščal ob programu celjske glasbene šole in letno poročilo ga v letu 1949 omenja kot enega najbolj nadarjenih učencev klavirja v njegovi generaciji. Klavir ga je poučeval ravnatelj Kunej in ker je takrat vodil tudi gimnazijski pevski zbor, je mladega, glasbeno zelo angažiranega gimnazijca že leta 1950 prvič postavil pred zbor kot dirigenta. Študij glasbe v Ljubljani je Vertačnikov glasbeno-pedagoški in zborovodski talent nadgradil in že sredi 60. let ga lahko srečamo kot honorarnega učitelja tako na celjski I. gimnaziji kot na glasbeni šoli. Na gimnaziji je po dveh letih premora ponovno obudil gimnazijski pevski zbor in ga ponovno popeljal do izjemne kvalitetne ravni, prav tako pa je pod njegovim vodstvom kot najboljši tovrstni zbor v državi zaslovel otroški zbor Glasbene šole Celje.
V njegovem sicer kratkem vodstvenem obdobju je učni program glasbene šole doživel pomembno dopolnitev – ponovno uvedbo pouka harmonike v okviru glasbene šole po več kot 20 letih. Ta instrument so v preteklosti poučevali pod okriljem delavsko prosvetnega društva Svoboda po programu, ki ni v celoti ustrezal normativom, kot jih je zahteval zakon o glasbenih šolah. Novi ravnatelj je ob dogovoru s predstavniki pristojnih občinskih organov, kulturnih organizacij in društva Svoboda dosegel, da se je s šolskim letom 1975/76 pouk harmonike začel izvajati kot enakopraven predmet v sklopu v učnega programa glasbene šole. V svojih spominih je Ciril Vertačnik med drugim zapisal: »V glasbeno šolo sem v skladu s svojim programom najprej po mnogih letih vrnil instrument harmoniko, kar pa v tistih časih ni bilo lahko, saj ni bilo primernega kadra. Vesel sem, da sem po skromnih začetkih lahko zainteresiral za ta poklic takrat še kovinarja Alberta Završnika, ki pa se je nepoklicno bavil s poučevanjem harmonike in mu zaupal. On je pognal pouk harmonike na šoli v pravo smer. Obenem me veseli, da sem imel prav, saj smo bili priča razvoju tega instrumenta, čeprav v Sloveniji še danes nimamo višje ali visoke stopnje tega študija … Manj uspeha je bilo v času triletnega ravnateljevanja pri novogradnji ali razširitvi stavbe glasbene šole. To pa je po trudapolnih prizadevanjih uspelo mojemu nasledniku in prijatelju mag. Vidu Marcenu.«