Ker Škofja vas leži ob hudourniški reki Hudinji, je bila v svoji preteklosti skupaj s sosednjimi naselji pogosto izpostavljena njenim poplavam. Največja znana poplava se je zgodila v noči s 4. na 5. junij 1954 in je ne le povzročila ogromno materialno škodo, ampak je vzela tudi človeška življenja. Pred poplavo je na širšem celjskem območju kar nekaj tednov nepretrgoma deževalo, zaradi česar so bila tla prepojena z vodo. Četrtega junija zvečer pa je nastalo silno neurje z močnim deževjem, ki je zajelo področje od zahodnega Pohorja preko Paškega Kozjaka in Celjske kotline do Krškega, Brežic in Sotle. Ker se je nad Pohorjem in Paškim Kozjakom utrgal oblak, je Hudinja s pritokoma Dobrnico in Tesnico začela izredno hitro naraščati in na svoji poti poplavila vsa naselja v ravninskem delu svojega toka od Socke do izliva v Voglajno v Celju.
Da bi lahko razumeli, za kakšne ogromne količine vode je šlo, bomo navedli nekaj podatkov, ki jih v publikaciji Slovenski vodnar 13 (str. 28) navaja Bela Bukvič. »V povprečju odteka letno s celotnega Hudinjinega območja blizu 3 kubične metre vode na sekundo. Tako zaokroženo količino lahko privzamemo tudi za povprečen letni pretok Hudinje skozi Škofjo vas. Nizke sušne vode pa tam po domala praznem koritu teče le za kakšnih 150 sekundnih litrov. V nekaj nočnih urah s četrtega na peti junij 1954 naj bi bilo teklo po strokovni oceni skozi Škofjo vas okrog 430 sekundnih kubikov vode. Pomislimo, to je več kot 140-kratni Hudinjin povprečni letni pretok in skoraj 3000-kratna količina nizke Hudinje.«
Tako narasla Hudinja je imela silno rušilno moč, ki so jo povečevale še hlodovina, ki jo je odnašala s seboj s pohorskih deponij, in druge naplavine. Po nekaterih ocenah naj bi bilo hlodovine preko 5000 kubičnih metrov. Ta se je v Vojniku nagrmadila pod jekleno mostno konstrukcijo in jo prestavila za par sto metrov. Potem, ko zaradi naplavin, ki so se nabrale ob mostu čez Hudinjo v Škofji vasi, vsa voda pod njim ni mogla več odtekati, se je začela nabirati v bazenu med cesto in Strmelom. To je trajalo tako dolgo, dokler ni toliko narasla, da je prestopila cesto na njenem najnižjem mestu, to je na južnem vogalu Čmerovega sadovnjaka. S tem glavni rečni tok ni več tekel pod mostom, marveč mimo Cankove hiše.
Mnogi prebivalci Škofje vasi in ostalih krajev, ki ležijo ob Hudinji, se sprva niti niso zavedali, kako velika nevarnost jim preti. Situacija je bila še toliko težja, ker se je vse to dogajalo ponoči in so ostali v temi, saj je zmanjkalo elektrike. Med tistimi Škofjevaščani, ki so se znašli najbolj na udaru podivjane Hudinje, so bili Čmerovi, saj njihova domačija stoji ob Hudinji pred mostom. Potem, ko zaradi hlodov in drugega naplavljenega materiala vsa voda ni več mogla odtekati pod mostom, je zalila njihovo hišo in gospodarska poslopja. V poplavljeni hiši sta utonila Janez Tanšek in Miha Potočnik, ki sta živela pri Čmerovih. Kaj se je tiste usodne noči dogajalo pri Čmerovih, je zgoraj omenjeni Bela Bukvič, ki je takrat pri njih živel z ženo in majhnim otrokom, takole opisal:[1]
»Doma je bilo pravo obsedno stanje. Hudinja je že prelivala travnato obrežje do peš poti po nasipu, ki je varoval domačijo pred poplavnimi vodami. Moški so že odstranili lažje stvari z dosega vode. Za vsak primer so zaščitili tudi vozove v odprti kolnici pod marofom; ojesa z verigami privezali ob močne lesene stebre. Tast je še imel v spominu poplavo iz leta 1933, ko je voda segala do kuhinjskega praga. Svak se je ravnokar ubadal z varovanjem svojega dragocenega čebelnjaka v sadovnjaku. Ženske so vse živčne v hiši umikale s tal vse, kar bi se bog ne daj lahko zmočilo.
Hitro se je mračilo. Priskočil sem Janezu v pomoč. (Rad sem imel tega Mickinega bratranca). Pri hiši je bil predvsem za furmana in ob kakih posebnih priložnostih za kočijaža. Zelo dobro sva se razumela. Ne dolgo tega sva mu kupila obleko, ker nama je še toliko vsega zvozil na parcelo.) Oba konja in kravo mlekarico s teletom je že odvedel k zgornjemu sosedu, zdaj so bili na vrsti prašički. Med njihovim cviljenjem in kokodakanjem prestrašenih kur nad svinjaki sva z Janezom enega za drugim odnesla v sosedov hlev. Lilo je še kar naprej. Narasla reka je tudi že pritekala tudi po vaški cesti, speljani po desnem bregu. Voda je drla tudi s strmela. Dvorišče med hišo in marofom pa štala in hlev, vse je že bilo pod vodo.
Po tretjem ali četrtem prašičku je Janez obstal: Grem v svojo sobo, si ugenem obleko in druge stvari. Le daj. Tudi jaz grem noter. Po že preplavljenem ob hišnem hodniku sem že skoraj povsem v temi zabredel do dvojnih kuhinjskih vrat. Zunanja so se odpirala navzven. Ozrl sem se. Janez je dvignil laterno kot v voščilu za lahko noč in prestopil prag k svoji sobici na zgornjem koncu hiše. Voda je pod vrati že tekla v kuhinjo. Ženske so cvilile in vreščale. Svakinja mi je hotela odpreti, a ji je v ihti ključ padel v vodo. Okrog pojdi… Ob hiši brede sem opazil, da Miha, pri hiši že od malega, sedi na zunanjih lesenih stopnicah, speljanih na zgornji del marofa.: Gor se zgubi, saj boš še v vodo padel. Odmahnil je z roko in se kratko zasmejal.
Betonska ploščad med hišo in kaščo je bila še suha. Zadnji sem stopil v hišo. Tudi v veži še ni bilo vode, saj so bila tu tla za kar visok prag višja od kuhinjskih. Milica je zgrabila oblačila iz vežne omare in jih metala v sobo na najino posteljo. Tudi sam sem poprijel. Še pomislila nisva, da bi lahko vso kramo metala na stopnice, ki so iz veže vodile na podstrešje. Zna biti zato, ker je bilo stopnišče tesno zaprto z močnimi vrati. Na sosednji prag je iz svoje hišce pridrsala ženina stara bolna teta. Tam je obstala v spalni srajci kot živ okostnjak in strmela. Ob straneh in sredi težkih dvokrilnih hrastovih vrat je jela v vežo curkoma liti naraščajoča voda.
Vsi v sobo!!! Najin dveletni Vladko sladko spančka v svoji posteljici.(Svakinja je svoja dvojčka že na večer spravila spat v sobo nad kaščo, kjer si je njihova družina uredila začasno prenočišče.) Štiri preplašene ženske se stiskajo ob stari krušni peči. Svakinja drži v rokah petrolejko, saj je toka že zgodaj zvečer zmanjkalo. S svakom se nemo spogledujeva. Tast se ga je v razburljivem večeru nalezel in hoče zdaj na vsak način nekaj reševat. Stežka ga zadržujemo.
Voda že priteka pod vrati v sobo. Posteljico z mirno spečim otrokom dvignemo na veliko težko hrastovo mizo sredi sobe. Takrat nenadoma trešči. Vežna vrata niso zdržala. Tudi vrata v sobo se mahoma na stežaj odpro, skoznje se privali, plane, pridrvi kak meter na visoko nemarne umazane vodne gmote. In z njo divji piš, smrdeč po gnojnici in bog ve čem …Milica plane k sinku, ga dvigne iz sna in stisne v naročje. Vse se premika, ruši, plava, se vrtinči .. Plavajoča butara trešči v petrolejko. Cilinder se zdrobi, svetlobe skoraj zmanjka. Stenj še gori, vendar goreti pričenja tudi petrolej po obodu gorivca. Ugasni, se bomo še zadušili…!
Mimo zgrožene svakinje v tistem trenutku priplava konček sveče. Mira ob še gorečem petroleju svečo hladnokrvno prižge. In tako imamo v sobi vsaj medlo svetlobo. /…/ V soju sveče Slavko in jaz nemo strmiva proti veži. Še nezalita vratna odprtina se hitro zmanjšuje. Misli predsmrtne groze se mi podijo po glavi.: Saj nas bo vendar zalilo! Do kod, kako visoko se voda še lahko dvigne? Otrok…! Kako se bomo rešili, če bodo vrata povsem zalita? Na dile!. Vi tu počakajte! S Slavkom odmikava prevrnjene pohištvene dele , da se prebijeva d vrat na podstrešje. Slavko pod vodo zagrabi za kljuko in jo povleče k sebi. Ne gre. Nikar. Če kljuko odlomiva, je po nas. Medtem se oziram med podboje sobnih vrat. Še kar narašča!
Poskušam zgoraj vrata odmakniti od podboja . Kje pa, meter in pol vode, najmanj ena tona pritiska. … Še poskušam, saj je to edina pot do rešitve .. Slavko, potiskaj kljuko navzdol! Vrh kazalca desne roke mi nekako uspe zariniti med vrata in preklado podboja. Boli. Ni važno. Poskušam še s sredincem. Šlo je. Še prstanec! Z desno nogo se uprem v zid ob vratih in pričnem vrata sunkoma vleči k sebi. Bo šlo? Ne bo… Bo! Zdi se mi, da je začelo curljati. Odprtina se povečuje, voda vse močneje teče ob podboju na stare opečnate stopnice za usodno zaprtimi vrati… Pot na dile je odprta. Od vsestranskega napora sem se na vrhu stopnic kar sesedel…Drug za drugim so pribredli in prilezli gor še vsi drugi iz sobe. Sinka je čez vodo odnesel Slavko., držeč ga visoko nad gladino. Mirina sveča je še tlela. Na podstrešju je bilo še nekaj starih oblačil, tako da smo se lahko za silo preoblekli.
Blizu 150 let stara hiša z debelimi zidovi iz laporja se je sredi glavnega toka razbesnele Hudinje tresla kot krhka lupina. Sem gor neposredno pod strešnike se je še grozljivejše kot prej v pritličju slišalo bučanje, že kar grmenje deroče vode. Vmes pa divje butanje, kot da so neke mogočne sile v tej strahotni ujmi prišle razbesneli reki pomagat odstraniti sleherno oviro na njeni začrtani poti. Molčali smo in poslušali. In sredi te nepredstavljive groze se je zaslišal Janezov: Na pomoooč! Pa drugič, pa tretjič, pa še in še… Pomagajmo…! Kako vendar. Iz hiše ne moreš, ker te voda v trenutku zagrabi in odnese. Stropa v njegovi sobi tudi za svetla in z najmočnejšim orodjem ne bi prebil v nekaj urah. Razen tega pa… med našim delom podstrešja in onim nad Janezom je požarni zid kot v vseh takih starih zgradbah. .. Janezovi klici na pomoč so prešli v strahotne predsmrtne krike. .. Potem so se slišali le še naš jok in hlipanje. Ter bučanje zasovražene reke. Sveča je kmalu dogorela. Bili smo v trdi temi. Tudi zunaj je bila črna noč. Moralo je biti okrog polnoči.
Halooo…ste še živi« Že se je svitalo, ko je nekdo mahaje z lakterno klical z glavne ceste. Nagnil sem se čez okno. Zunaj je bilo čisto tiho, le od mostu sem se je občasno začulo pritajeno živalsko cviljenje. Hudinja se je potegnila nazaj v svojo strugo. Le z nasipom pred visoko Hudinjo zaščiteni sadovnjak je ostal pod vodo. Iz nje so križem štrlele porušene jablane. Med njimi tudi čebelnjak. Prvi je šel z dil Slavko. Takoj je bil nazaj. Jokal je in tarnal: »Mrtev je…kako, da mu nismo mogli pomagati… Pa Miha se ne oglasi. Mogoče pa še spi kje na senu. Stopnice je voda odnesla, pa nisem mogel gor.
Že se je skoraj povsem zdanilo. Po mračnih deževnih dneh se je spet zjasnilo. Delal se je vroč poletni dan. Groza !!! V hiši povsod vse razmetano , porušeno, razmočeno, raztrgano, blatno… po tleh skoraj za pedenj na debelo nemarne brozge. Še kake sveče ni bilo moč najti, da bi jo prižgali ob utopljenem Janezu. Miha se na mnoge klice ni odzval. Slavko je zlezel na marof. Nikjer ga ni. Lahkoda je na stopnicah zadremal, deroča voda pa jih je spodnesla. Dvorišče je bilo kot sveže pometeno. Tudi kolnica pod marofom. S stebrov so viseli na verige privezani odlomljeni deli ojes. Vozovi, tudi težki parizar, so prekucnjeni ležali na robu sadovnjaka.
Roka me je bolela. Tri nohte sem imel čisto črne. Stopil sem do mostu. Ob desni opornik je bila zapiraje dobršen del mostne odprtine, pošev prislonjena kompletna streha bog ve čigave manjše gospodarske zgradbe. Odprtino so še dodatno zmanjševali med seboj zagozdeni hlodi in razne druge od nekod odplavljene stvari. Možje iz sosednjega Arclina so prišli po svojega prašiča, ki je milo cvilil ukleščen pod streho. Naši prašički, ki jih z Janezom nisva uspela odnesti, so bili hvala bogu vsi na številu, le da po boksih v svinjaku pomešani, kakor jih je pač plavajoče odložila upadajoča voda, Svetal trenutek v tem žalostnem jutru.
Skrb za mrtvega Janeza so razumevajoče prevzeli gasilci. Saj je bil pokojni iz njihovih vrst. V nedeljo dopoldne je nekdo izmed mnogih , ki so nam prišli izrekat sožalje,, zagledal ob zvrnjenem čebelnjaku v upadajoči vodi človeško truplo. Miha! Tam ga je odložila zvrtinčena hudourna voda. Tako smo se v nedeljo proti večeru na vojniškem pokopališču poslovili od obeh. Na pogreb je prišlo veliko ljudi od blizu in daleč. /…/
[1] Bela Bukvič, Hudinjina noč; objavljeno v zborniku Slovenski vodar 13, Društvo vodarjev Slovenije, 2003, str. 23–28.
