Izraz »romanje«, ki danes v prvi vrsti pomeni versko dejanje, in ga najpogosteje povezujemo s krščanstvom, se je včasih uporabljal v širšem pomenu. Etimološki slovar ga izvaja iz latinskega pridevnika »romaeus«, kar pomeni rimski, romar pa človeka, ki gre v Rim. V »Večno mesto« so se že v rimskih časih zgrinjali ljudje iz vseh delov tedanjega sveta in to iz različnih razlogov, ne samo verskih.
Predniki z današnjega slovenskega ozemlja niso v ničemer zaostajali za splošnimi verskimi trendi, literatura pa navaja, da so se začeli v evropsko božjepotništvo intenzivneje vključevati od 14. stoletja naprej. Med najuglednejše romarje iz naših dežel brez dvoma spadajo grofje Celjski. Romanje grofa Ulrika II. leta 1430 v Kompostelo je proučeno na osnovi arhivskih virov, prav tako pa skoraj sočasno romanje njegovega očeta Friderika II. v Rim. Motivi za pot so bili pretežno spokorniškega značaja, ne gre pa spregledati tudi političnega pomena teh romanj. Veliki strateg celjske grofovske družine Herman II. je skušal preko svojega vnuka Ulrika II., ki ga je takrat že določil za svojega naslednika, navezati stike tudi s tako oddaljenimi evropskimi vladarji, kot sta bila Španca Alfonz V. Aragonski in Juan II. Kastiljski. Stroški poti, razkošnega spremstva in darov so dosegali vrtoglave višine in zgovorno kažejo ekonomsko moč Celjskih. Podatki o sprejemih pa na drugi strani pričajo o njihovem ugledu celo na kastiljskem in aragonskem dvoru: »… In tja je prišel neki velik nemški gospod, nečak kralja Sigismunda, in sicer grof Celjski; ta je bil namreč prišel v to kraljestvo, spremljalo pa ga je šestdeset konjenikov, bogato opremljenih plemičev. Kralj mu je izkazal velike časti, jedel je z njim in poslal mu je konj, mul in oblačil iz brokata, od tega pa grof ni hotel ničesar; bil je kralju za darilo zelo hvaležen, povedal pa je, da se je bil na dan, ko je odhajal iz svoje dežele, zaobljubil, da ne bo od nobenega princa na svetu vzel prav ničesar, pač pa, da bi mu bila izkazana velika milost, ko bi mu kralj dovolil nositi, njemu in štirim vitezom njegove hiše, ogrlico ribje luske. Imel bi se za zelo počaščenega, če bo jo smel nositi, ker je to pač red tako visokega princa, od katerega je prejel toliko časti in milosti. Kralju je bilo žal, da grof ni sprejel stvari, ki mu jih je bil poslal; ukazal je, naj z vso naglico izdelajo pet ogrlic z zlato ribjo lusko in naredili so jih zelo dobro. Poslal jih je grofu po svojem majordomu, nosil pa jih je na dveh krožnikih njegov paž. … In grof je ostal tam dvajset dni, kralj in kraljica pa sta mu prirejala zelo velike slovesnosti; in tako je od tam odšel, da bi opravil svoje potovanje v Santiago…«
