Latinci in Trojanci
Ob branju Vergila sledimo dogajanju na grafični upodobitvi Italijana Antonia Tempeste iz leta 1591. Jedkanica kaže bitko med Latinci in Trojanci, ki je nastala kot enoten motiv. Pri celjski izvedbi je najbolj očitna delitev bitke na dve ločeni polji. Na stropnih slikah se pojavi “strah pred praznim prostorom”, saj zaradi motivov ob skrajnem spodnjem in zgornjem robu nebo skoraj izgine, nekatere figure pa so povečane in potisnjene v ospredje dogajanja.
V ospredju enega polja je razgibana kompozicija s prepletenimi človeškimi in konjskimi figurami. Upodobljen je trenutek premaganega konjenika; konj, ki se ranjen zvija na tleh, je umeščen ob skrajni spodnji rob. Srdit boj v ozadju se odvija ob skrajnem zgornjem robu in ustvarja dodatno napetost.
Smrt Kamile
Stele je motiv zmotno najprej poimenoval “Smrt junaka Kamila”. Šele leta 1981 je umetnostna zgodovinarka Milena Moškon v ženski z rdečim krilom, ki vleče rjavega konja z jezdecem za vajeti, prepoznala Vergilovo bojevnico Kamilo.
Njeno smrt predstavi enajsti spev Vergilove Eneide, ki pravi: “… skoz celo je vojsko gnala jo ženska pohlepnost po zlatu in plenu orožja. Slednjič pa Arunus ugodno priložnost pograbi in vrže kopje iz skrite zasede ter moli in prosi bogove (…). Brž ko mu torej po zraku zažvižga zalučano kopje, Volski so vsi obrnili pogled na svojo kraljico. Ona pa nič se ne meni za zrak in za kopje, ki žvižga v njem proti njej, dokler ne zabode se v gole ji prsi, potlej pa, z viška zalučano, kri ji izpije.”
Ikarov padec
Ikar je bil sin slavnega atenskega arhitekta, kiparja in kamnoseka Dedala, ki je na Kreti zgradil znameniti labirint, v katerem je bil zaprt Minotaver. Da ne bi izdala skrivnosti labirinta, je kralj Minos oba držal v ujetništvu. S Krete sta lahko ubežala le tako, da sta izdelala krila iz voska in perja. Kljub opozorilu, naj ne leti preblizu morja in ne preblizu sonca, se je Ikar med letom dvignil previsoko, vosek se je stopil in mladenič je strmoglavil v morje. Otok, kjer je morje naplavilo truplo, se imenuje Ikarija.
Na vseh grafikah gigantov so dodani pojasnjevalni elementi prikazane zgodbe, celjske upodobitve pa so omejene le na padajoča gola telesa in jih brez poznavanja predlog ne moremo pravilno razumeti. Uporaba predlog nakazuje široko razgledanost slikarja in poznavanje takratnih modernih slikarskih smernic.
Iksionova kazen
Upodobitev pripoveduje, kako je Zevs na Olimp povabil Iksiona. Ta je namesto hvaležnosti pokazal le pohoto in poželenje do Zevsove žene Here, ki se je pri možu pritožila zaradi gostovega nadlegovanja. Zevs je spoznal Iksionove nečiste namene in mu v posteljo podtaknil oblak, spremenjen v podobo Here, da bi preveril, ali bo gost ravnal moralno. Iksion je podlegel skušnjavi in preživel ljubezensko noč, kakor je bil prepričan, z najvišjo med boginjami. Zaradi nespoštovanja bogov je bil s strelo izgnan z Olimpa. Zevs je ukazal grešnika privezati na ognjeno kolo in ga zalučati čez nebo; kasneje je bil obsojen na kazen v Tartaru, kjer trpi še dandanes.
Faetonov padec
Slika sledi Metamorfozam, kjer Ovid pravi: “Konji splaše se in skokoma zdirjajo v smeri nasprotni, uzd se znebijo z vratov, zapustijo pretrgano vajet: žvale kar tu obleže, tam os skotali se z ojesa, prečke zdrobljenih koles spet drugje so razsute na kosce, širom okrog pa ležijo ostanki voza v razbitinah. Sam Faeton, ki mu rdečkasto zlate lase že požira plamen ognjeni, vrtinči se z glavo navpik v globočino, prede raztegnjeno sled prek ozračja, kot včasih v jasnini zvezda z neba se utrne: ni padla zares, le na videz.”
Tantalove muke
Tantal je bil prevzetni mitološki kralj Lidije, ki si je dovolil preizkusiti vsevednost bogov z Olimpa. Bogove je povabil k sebi in jih pogostil z jedjo, ki jo je ukazal pripraviti iz sina Pelopsa, katerega umor je sam naročil. Bogovi so spregledali, kaj se dogaja, in za storjeni zločin za Tantala zahtevali od Zevsa najhujšo kazen. Pahnili so ga v Tartar, kjer je privezan na sredini reke trpel žejo in kadarkoli se je sklonil do bistre vode, da bi se odžejal, se je gladina umaknila. Na nabrežju so rastla sadna drevesa in veje s sadeži so mu visele nad glavo, vendar vsakič, ko je poskušal doseči sadež, je zapihal veter in veje umaknil. Tako je bil obsojen na večno žejo in lakoto in še danes nepredstavljivo trpljenje imenujemo “Tantalove muke”.
Pomlad
Pomlad uprizarja pet človeških figur pri različnih opravilih. Vzdušje pričara sedeče dekle, ki ustvarja šopek. Levo stran slike zapolnjuje mladi lovec z uplenjenim zajcem in lovskimi psi. Na desni je klečeča ženska, ki molze kozo, v družbi dveh mož. Ob primerjavi s Sadelerjevo predlogo opazimo, da na sliki konjenik v spremstvu moža in psa skoraj izgine v krajini, slikar pa je načrtno izpustil tudi ptice v letu, latinsko poimenovanje pomladi in napis na dnu lista.
Poletje
Poletje je tudi čas striženja ovac, to je v obeh upodobitvah na levi strani, kjer vidimo moška pri tem opravilu. Podobnosti med grafiko in sliko so očitne. Slikar je naredil spremembe v ozadju, kjer je skupina z vozom na sliki manjša kot na grafiki in se skoraj izgubi v bujni poletni krajini. Izpuščen je napis zgoraj in besedilo na dnu lista.
Jesen
Na sliki jeseni se vse vrti okrog trgatve in stiskanja grozdja. Od desne proti levi si sledijo trganje grozdja, prenos polnih košar do soda, v katerem grozdje stisnejo, na levi klečeča ženska pa že okuša sveži sok. Ob nižanju in širjenju slikarskega polja ter izpuščanju latinskih besedil si je slikar dovolil na levi strani zamenjati moškega z žensko, ki iz košare siplje grozdje v lesen škaf.
Zima
Celjska slika zime je preslikava zrcalno obrnjene Sadelerjeve grafike. Lesena koča, pred katero potekajo koline, ima vrh strehe odrezan; na ta način so bile odstranjene leteče ptice, in latinsko ime zime. Število oseb je zmanjšano, nalaganje drv na osla je pomaknjeno v ospredje in na skrajni spodnji rob slike, zraven se ponovi moška figura s sekiro. Spodnji napis je tudi tokrat izpuščen.
