Povodnji

Poplave v dolini Hrastnice, 8. avgusta 1924

Katastrofalna povodenj je prizadela dolino Hrastnice nad Puštalom, dolino Ločnice in območje okrog Polhovega Gradca 8. avgusta 1924. Silno neurje, ki se je pričelo v petek okrog 21. ure in je intenzivno trajalo približno dve uri, je porušilo in odneslo veliko domov in vodnih naprav. Umrlo je 19 ljudi. Po ujmi je bila hrastniška dolina pokrita z naplavinami, območje med Sv. Barbaro in Sv. Andrejem pa je bilo povsem uničeno. O poplavi so obširno poročali takratni časopisi Slovenec, Slovenski narod in Jutro. (Budna Kodrič, 2012, str. 114) Povodenj je usodno zaznamovala tudi družini Božnar in Hribernik iz Hrastnice. Božnarjevi so kot podnajemniki živeli v Plašurnikovi hiši, ki je bila nekdaj mlin. Povodenj jim je vzela vse, zato se je gospodar Franc odselil z ženo na Dolenjsko, otroke pa sta oddala sorodnikom in družina je dejansko razpadla. (Slovenske novice, št. 31 (8. avg. 2009), str. 18) Valentin Sever, oče slikarja Edija Severja iz Puštala, je narisal lavirane risbe o ostankih Plašurnikove hiše v Hrastniški grapi. Poplava je zaradi svojega razdejanja našla pot tudi v literaturo. Joka Žigon jo je orisal v gledališki igri Kadar se utrga oblak, Jan Plestenjak pa v knjigi Mlinar Bogataj in črtici Tinač. (Štukl, 1993, str. 71)

V časniku Jutro so podrobneje poročali o usodi družine Hribernik:
»Neizmerna nesreča je doletela lesnega industrialca g. Franceta Hribernika, p. d. Dobravca v Puštalu. Imel je ob potoku dve žagi venecijalki in cirkularko. Ob priliki nesreče so bili doma vsi, razen gospodarja. Njegov brat Jernej in France sta nenadoma opazila, da so se žage zaprle. Hitela sta odpirat, da bi spravila vodo naprej, a bilo je že prepozno. Voda je že vdrla na žago in odnesla s seboj težke hlode. Žage so se začele polagoma vzdigovati in voda je prispela do strehe. Med groznim truščem in pokanjem tramov so se končno žage pogreznile v potok. Hribernikov brat in sin sta si še pravočasno rešila življenje … Skoraj popolnoma je porušena tudi stara Hribernikova hiša, ki stoji poleg žage. Voda je stala v njej poldrugi meter visoko, odnesla iz kuhinje vso opravo, iz kleti poljske pridelke, s podstrešja žito in usnjeno skrinjo z usnjem. Živina je bila do vratu v vodi, vendar pa se je rešila … Valovi so razbili slamoreznico, vrtalnico, stiskalnico in vago ter odnesli vse s seboj. Hribernik ceni škodo najmanj na 5 milijonov kron. Izguba je tem občutnejša, ker ni bil zavarovan proti vodi.« (Jutro, št. 188 (10. avg. 1924), str. 3).

Poplave pod hidrocentralo v Podlubniku

Janja Vizjak se takole spominja vsakoletnih »Miklavževih povodnji«:
»V oktobru ali novembru je bilo veliko padavin, starša sta vedno rekla: »To bo pa Miklavževa povodenj!« Ko smo otroci iz centrale odhajali v šolo in je bila že nevarnost poplave, so nam starši strogo naročili: »Če bo Sora že na travniku, pridite domov čez breg. Nobene hoje ob Sori!« Opozorilo in besede staršev so bile nekaj svetega. Vsako leto je Sora poplavljala travnike in njivo pod cesto. Miklavževa povodenj je bila nekaj običajnega. Očka je nalovil plavja (naplavljen les) za žganjekuho. Pograbili smo travnike in pozabili na poplavo. Voda je prinesla les za drva, sipo za zidanje in kamenje …
Poplava leta 1990 (op. 1. 11. 1990) je bila hujša Miklavževa povodenj, na katero nismo bili pripravljeni. Imeti Soro v kuhinji, dnevni sobi! Ponovno smo obnovili stanovanje, vrt in se zavedeli, kako prav se je očka Ivan odločil, da hiša ni podkletena.«

»Poplava, ki je 18. septembra 2007 najhuje prizadela Železnike, je bila še hujša. Takrat je Sora k nam iz Železnikov prinesla kip sv. Antona. Malce poškodovanega je moj mož Franci Vizjak potegnil iz vode. Z mamo sva približno ob deseti uri zvečer zagledali Francija in še enega gospoda, ki sta proti hiši nesla velikega moža. Bili sva prepričani, da neseta mrliča. Mož in Mančin oče sta se zasmejala in takoj povedala, da sta iz reke Sore rešila kip. Kljub dolgi poti je bil le brez ene roke. Kip so prevzeli restavratorji iz Ljubljane.«