Vprašanja nezakonskih otrok in mladoletnega prestopništva je Milčinskega vznemirjalo kot pisatelja in sodnika. Poučnost povesti Ptički brez gnezda je oblikovana v jasen zgled nepravilnega ravnanja starejših pri vzgoji otrok. Zgodba pripoveduje o treh prijateljih, ki so zrasli v različnem okolju. Vsak s svojo zgodovino in žalostnim otroštvom se odločijo za skupen pobeg, kar pa se po vseh zapletenih dogodivščinah izkaže za srečen razplet, ko tudi starši spremenijo odnos do svojih otrok.
Milčinski je delo Ptički brez gnezda leta 1917 izdal pri založbi Mohorjeva družba, s čimer je poskrbel, da je gradivo prišlo v skoraj vsak dom. Mladina je v zabavnem branju našla svarilen zgled in nevsiljiv nauk. Osemdeset let pred Milčinskem je o taki tematiki pisal njegov vzornik, angleški pisatelj Charles Dickens.
Fran Milčinski in mladinsko pravo
S svojo dejavnostjo, strokovnim znanjem, poznavanjem človeške narave in sposobnostjo pisanja je opozarjal na pomembnost mladinskega sodnega skrbništva. V vzgojnih povestih prikazuje od družin in družbe pozabljene otroke, vpliv okolja in dednost na oblikovanje otroških značajev. Številne pripovedi mu je narekovalo poklicno delo na sodišču, kjer je skrbel za zapuščene in zanemarjene otroke. Sistematično se je pričel ukvarjati s prestopki mladostnikov leta 1905, ko so ga določili za referenta dežele Kranjske na prvem kongresu za otroško varstvo, ki so ga priredili leta 1907 na Dunaju. Leta 1908 je pri okrajnem sodišču v Ljubljani uredil in vodil oddelek za mladinsko skrbstvo, ki je bil sploh prvi v Avstriji, med drugo svetovno vojno pa so ga opustili. V prvi funkciji je nadziral vzgojo telesno ali moralno ogroženih otrok do dopolnjenega 18. leta, v drugi je sodil mladostnikom, ki so se prekršili zoper kazenski zakonik. Hkrati je postal tudi tajnik novoustanovljenega Društva za otroško varstvo in mladinsko skrb v sodnem okraju Ljubljana, katerega pristojnosti sta bili varstvo in vzgoja osirotelih, zapuščenih in zanemarjenih mladostnikov. Država ni imela dovolj denarja za to dejavnost, zato je društvo zbiralo pomoč pri zasebnikih in javnih ustanovah. Z različnimi predavanji in razpravami je po različnih društvih in časopisih opozarjal na aktualno tematiko mladinskega prava, npr. v društvu Pravnik, pisal je za pripravljalni odbor kongresa za varstvo otrok na Dunaju, poleg civilno pravnih odločb je poskušal pritegniti pozornost javnosti tudi s pravnimi humoreskami.
V času Frana Milčinskega se je veliko pisalo o mladini, njihovi vzgoji, pričakovanjih. Šola je bila med prvimi v vrsti, ki naj bi skrbela za zgledno obnašanje otrok, pa vendar se je zaradi prenapolnjenosti razredov, premalo pedagoškega kadra in preostalih težav, pojavljalo vprašanje: kam s težavnimi mladostniki. Rešitve so bili zavod za težavno mladino, reja v družinah ali učenje pri obrtnikih. Postopek pa je moral steči preko sodnikov. V tistem času država še ni poskrbela za finančno zaledje takih zavodov in, glede na zapise Milčinskega, je en prestopnik, ki so ga dali v zavod za prevzgojo, bil velik finančni zalogaj, ki ga država ni hotela ali zmogla kriti. Zato se je tak postopek ustavil ali dlje časa trajal pri sodnikih, ki so bili zadolženi za to, da so preko drugih zavodov in donacij zasebnikov poskrbeli za finančno kritje težavnega posameznika v domu za prestopnike.
Milčinski je leta 1907 predaval v Splošnem slovenskem ženskem društvu, pred poslušalce je »razpostrl žalostno, a bogato razstavo vsega, kar se pri nas za otroke še ni storilo« (Fran Milčinski; Ptički brez gnezda, 1963, str. 250). Težave so se pojavljale tudi pri brezvestnih rejnikih, ki jim je reja otrok zagotavljala zgolj vir lahkega zaslužka (gl. delo Gospodična Mici). To je omogočalo pomanjkanje urejenega nadzorstva nad rejniki in rejnicami. V kolikor dojenčkom manjka telesno zdravje, se pri predšolskem otroku pojavi skrb za duševni razvoj. Brez redne hrane, brez nadzorstva, prepuščeni sami sebi in vplivu ulice postanejo berači in tatovi.
Odrasli, ki so bili dobro preskrbljeni in niso poznali bede lakote in zanemarjanja, so menili, da se mora izprijeno mladino dati ali v ječo ali v prisilno delavnico. Milčinski je razumel vpliv okolja, vzgoje in socialnih razmer na razvoj človeka in je to tudi obrazložil vsem nasprotnikom vzgajališč in zavodov za pomoč mladim.
