Kadar izgovorimo ime Koroška, se nam pokaže svet ob Dravi, ozremo se po Dobraču, Obirju in Peci, slišimo pesem Rož, Podjuna, Zila in ko v tem svetu brskamo po daljni preteklosti, najdemo sledi Ilirov, Keltov in Rimljanov, ki so pred Slovenci in pred Samovo Karantanijo gospodarili v tem prostoru.
Koroška s Celovcem, Gospo Sveto in Beljakom je del naše preteklosti. Koroško v 20. stoletju, Koroško v Sloveniji, pa predstavlja svet ob Meži, Mislinji in Dravi; tu se dvigajo še zadnji vrhovi Karavank in sem sega z gozdovi poraslo Pohorje. Skoraj vzporedno z njim se na nasprotnem bregu reke Drave dvigajo strmine Kozjaka ali Kobanskega. Tu, na geografsko razgibanem svetu, že osemdeset let poteka severna državna meja, prej pa so naravne ločnice delile pokrajino na Koroško in Štajersko.
Ob razpadu Avstro-Ogrske monarhije na koncu prve svetovne vojne so Črna, Mežica, Prevalje, Ravne in Dravograd bili del Koroške, del sodnega okraja Pliberk in Labot. Kraji ob Dravi od Mute do Vuhreda so sestavljali okraj Marenberg (Radlje), okraj Slovenj Gradec pa je v porečju Mislinje segal od Otiškega Vrha do Hude luknje. Ob sotočju treh rek ter v dolini Drave in Meže so se po prvi svetovni vojni Malgajevi in Maistrovi vojaki bojevali za severno mejo, v Dravogradu in na Poljani so vojaki še v zadnji bitki umirali v boju proti fašizmu in nacizmu, leta 1991 pa so od Logarske doline preko Holmca in Viča do Radelj uspešno ubranili severno državno mejo in dosegli, da je jugoslovanska armada odšla.
Avtorica besedila: dr. Karla Oder
