Energična in široka akcija oficirjev-disidentov je naletela na simpatije pri novih ruskih oblasteh, ki so nastale po februarski revoluciji 1917 v Rusiji, še posebno pa pri sovjetih vojaških in oficirskih odposlancev. Tudi začasna vlada v Petrogradu je našla posluh za disidente. O tem priča njen sklep osprejemu oficirjev-disidentov v rusko armado in o ustanavljanju udarnih enot iz jugoslovanskih prostovoljcev v ruski vojski.
Pavel Golia, dr. Janko Kotnik, Ernest Sorčan in drugi so tako prvi postali častniki ruske armade, ki je po februarski revoluciji uvedla mnogo demokratičnih odnosov znotraj enot.Leta 1917, dne 7. novembra (ali 25. oktobra po odpravljenem koledarju), je v Rusiji po oboroženi vstaji delavcev in kmetov, vojakov in mornarjev, ki jo je vodila boljševiška partija z Leninom na čelu, zmagala socialistična revolucija. Leto 1917 je zalotilo v Rusiji deset tisoče Slovencev. To so bili vojni ujetniki, ki jih je Avstro-Ogrska mobilizirala v vojsko in izgubila v letih 1914—1916 na bojnem polju. Po najskromnejših podatkih je Rusija zajela nad milijon vojakov in oficirjev avstro-ogrske armade. In ti vojni ujetniki so bili izpostavljeni vplivu revolucionarnih dogodkov leta 1917 v Rusiji.
V tej dobi je prišlo do poizkusa vrniti Pavla Golio v Srbski dobrovoljski korpus. Ime Pavla Golie se pojavi v listinah spet po oktobrski revoluciji 1917. Naš rojak je bil takrat v Kijevu, ki je bil tisto leto sedež disidentskih in revolucionarno razpoloženih slovenskih, hrvatskih in srbskih vojakov in častnikov, bivših vojnih ujetnikov iz avstroogrske armade. V Kijevu je bil sedež Jugoslovanske revolucionarne zveze, ki je poleti 1917 štela okoli 20.000 članov. Tam se je razmestil Jugoslovanski udarni bataljon, vojaška organizacija v sestavu ruske armade, ki jo je odobril že poleti 1917 Kerenski, član ruske centralne vlade in pozneje njen predsednik.
V dobi med oboroženima vstajama kijevskega delavstva je v Kijevu vladala nacionalistična Ukrajinska rada (svet). Dovolila je v Kijevu sklicati miting zatiranih narodov Avstro-Ogrske, ki se je sestal 29. novembra (12. decembra) 1917 in zbral okoli 5.000 delegatov in zborovalcev. civilistov in vojakov naslednjih narodnosti: Čehov, Slovakov, Slovencev, Hrvatov, Srbov, Poljakov, Ukrajincev in Romunov. V imenu Jugoslovanov je spregovoril Pavel Golia. »Slovenec s Kranjskega«, kakor ga označuje poročilo v romunskem listu »Romania Mare« (Velika Romunija), izhajajočem takrat v Kijevu kot glasilo korpusa romunskih prostovoljcev iz Avstro-Ogrske. Govor Pavla Golie na kijevskem mitingu je imel tudi zanj osebno posledice.Bil je dodeljen francoski vojaški misiji v Romuniji, kjer je ostal do kapitulacije Romunije in prihoda nemških vojsk v Jassy in Kišinev.
Pred nemško vojsko se je P. Golia skupno s C. Cirmanom umaknil v Odeso, od tam pa v Moskvo. Tu se začenja nova doba v življenju Pavla Golie. V Moskvi je bila takrat številna skupina Jugoslovanov iz bivših prostovoljcev, iz disidentov, pa tudi iz emigrantov, to so bili revolucionarno razpoloženi Izobraženci. Pavel Golia je bil poleti 1918 omenjen med zaposlenimi pri Jugoslovanski komunistični skupini in pri ljudskem komisariatu za narodnostne zadeve v Moskvi. V njem med prevajalci brošur vnovič najdemo ime Pavla Golie. Iz dokumentov izhaja , da je Jugoslovanska komunistična skupina v Moskvi od leta 1918 do leta 1921 izdala 45 knjig in brošur v jezikih jugoslovanskih narodov, med njimi 11 slovenskih. Iz leta 1918 izvira Golieva Pesem poljan. Priobčil jo je v glasilu Jugoslovanske komunistične skupine v Moskvi Vsemirnaja revolucija.
Goliev zvesti tovariš v Moskvi je bil Ciril Cirman. Skupaj sta hodila v moskovska gledališča, znana po svoji umetniški višini in družbeni naprednosti. Golia je našel svoje poslanstvo: pesništvo, dramatiko. Kakor pri večjem in starejšem liriku R. M. Rilkeju, je srečanje z Rusijo, z Moskvo, zapustilo v Golii občutek nekega izbirnega sorodstva, ki nikdar ne ugasne.
Med zimo 1918—19 se je Pavel Golia vračal čez Kijev, Odeso. Carigrad, Solun in Dubrovnik in v Ljubljano prispel 17. januarja 1919.
Vir:
KLOPČIČ, France: Pavel Golia v Rusiji med revolucijo. V: Sodobnost, Letn. 15, št. 6 (1967), str. 620-631
V tej dobi je prišlo do poizkusa vrniti Pavla Golio v Srbski dobrovoljski korpus. Ime Pavla Golie se pojavi v listinah spet po oktobrski revoluciji 1917. Naš rojak je bil takrat v Kijevu, ki je bil tisto leto sedež disidentskih in revolucionarno razpoloženih slovenskih, hrvatskih in srbskih vojakov in častnikov, bivših vojnih ujetnikov iz avstroogrske armade. V Kijevu je bil sedež Jugoslovanske revolucionarne zveze, ki je poleti 1917 štela okoli 20.000 članov. Tam se je razmestil Jugoslovanski udarni bataljon, vojaška organizacija v sestavu ruske armade, ki jo je odobril že poleti 1917 Kerenski, član ruske centralne vlade in pozneje njen predsednik.
V dobi med oboroženima vstajama kijevskega delavstva je v Kijevu vladala nacionalistična Ukrajinska rada (svet). Dovolila je v Kijevu sklicati miting zatiranih narodov Avstro-Ogrske, ki se je sestal 29. novembra (12. decembra) 1917 in zbral okoli 5.000 delegatov in zborovalcev. civilistov in vojakov naslednjih narodnosti: Čehov, Slovakov, Slovencev, Hrvatov, Srbov, Poljakov, Ukrajincev in Romunov. V imenu Jugoslovanov je spregovoril Pavel Golia. »Slovenec s Kranjskega«, kakor ga označuje poročilo v romunskem listu »Romania Mare« (Velika Romunija), izhajajočem takrat v Kijevu kot glasilo korpusa romunskih prostovoljcev iz Avstro-Ogrske. Govor Pavla Golie na kijevskem mitingu je imel tudi zanj osebno posledice.Bil je dodeljen francoski vojaški misiji v Romuniji, kjer je ostal do kapitulacije Romunije in prihoda nemških vojsk v Jassy in Kišinev.
Pred nemško vojsko se je P. Golia skupno s C. Cirmanom umaknil v Odeso, od tam pa v Moskvo. Tu se začenja nova doba v življenju Pavla Golie. V Moskvi je bila takrat številna skupina Jugoslovanov iz bivših prostovoljcev, iz disidentov, pa tudi iz emigrantov, to so bili revolucionarno razpoloženi Izobraženci. Pavel Golia je bil poleti 1918 omenjen med zaposlenimi pri Jugoslovanski komunistični skupini in pri ljudskem komisariatu za narodnostne zadeve v Moskvi. V njem med prevajalci brošur vnovič najdemo ime Pavla Golie. Iz dokumentov izhaja , da je Jugoslovanska komunistična skupina v Moskvi od leta 1918 do leta 1921 izdala 45 knjig in brošur v jezikih jugoslovanskih narodov, med njimi 11 slovenskih. Iz leta 1918 izvira Golieva Pesem poljan. Priobčil jo je v glasilu Jugoslovanske komunistične skupine v Moskvi Vsemirnaja revolucija.
Goliev zvesti tovariš v Moskvi je bil Ciril Cirman. Skupaj sta hodila v moskovska gledališča, znana po svoji umetniški višini in družbeni naprednosti. Golia je našel svoje poslanstvo: pesništvo, dramatiko. Kakor pri večjem in starejšem liriku R. M. Rilkeju, je srečanje z Rusijo, z Moskvo, zapustilo v Golii občutek nekega izbirnega sorodstva, ki nikdar ne ugasne.
Med zimo 1918—19 se je Pavel Golia vračal čez Kijev, Odeso. Carigrad, Solun in Dubrovnik in v Ljubljano prispel 17. januarja 1919.
Vir:
KLOPČIČ, France: Pavel Golia v Rusiji med revolucijo. V: Sodobnost, Letn. 15, št. 6 (1967), str. 620-631