Priliko za prebeg na rusko stran je dobil 13. septembra 1915 in popeljal ves bataljon na rusko stran. S tem bataljonom pa se je nabralo že toliko mož, da jih je bilo dovolj za transport. Rusi so jih takoj poslali v zaledje in z raznimi postanki so končno prišli v Caricin, kasnejši Stalingrad in današnji Volgograd.
S papirji ruskega generalštaba je potoval v družbi agitacijskega oficirja od taborišča do taborišča in zbira vojne ujetnike slovenske, hrvaške in srbske narodnosti za prostovoljske enote. Udeležil se je tudi pohoda v Dobrudži, ranjen ležal v Jassvju (Romunija) in v Odesi.
V srbski dobrovoljski korpus so se leta 1916 priglašali prostovoljci iz vrst slovenskih, hrvatskih in srbskih vojnih ujetnikov, bivših vojakov in častnikov avstroogrske armade, da bi se z orožjem v roki bojevali zoper zatiralsko Avstro-Ogrsko, za osvoboditev južnih Slovanov, za ustanovitev Jugoslavije. Prva divizija tega korpusa se je leta 1916 že junaško tolkla v Dobrudži na strani ruskih vojsk proti Avstriji, Nemčiji, Bolgariji in Turčiji ter utrpela hude izgube.
Toda poveljstvo korpusa, ki je bilo v rokah oficirjev kraljevine Srbije, ni hotelo nič slišati o Jugoslaviji, marveč je po nalogu srbske kraljevske vlade zastopalo politiko Velike Srbije, v katero naj bi se vključile hrvatske in slovenske dežele. Hkrati je poveljstvo uvedlo v korpusu sistem neenakopravnosti in nasilja. Zato je v enotah korpusa že oktobra 1916 prihajalo do odpora, ki se je po februarski revoluciji 1917 sprevrgel v radikalno in mogočno gibanje za izstop iz korpusa. To gibanje je dobilo ime disidentskega gibanja. Ob podpori vojaških in oficirskih sovjetov v Odesi, Zaporožju in drugih krajih so tisoči Slovencev, Hrvatov in Srbov zapustili korpus. Ce je ta v začetku leta 1917 štel še nad 40.000 vojakov in častnikov, je maja 1917 bilo v njem le 20.622 mož; polovico moštva je vzelo disidentstvo in dezerterstvo. Kasneje je skopnela še druga polovica razen nekaterih enot na Murmansku in v Odesi; zadnje so se umaknile na Ural.
Pavel Golia je prvi podpisnik memoranduma dvajsetih oficirjev slovenske in hrvatske narodnosti, ki so stopili iz Srbskega dobrovoljskega korpusa v Odesi in so memorandum 21. marca leta 1917 naslovili Izvršnemu komiteju oficirskih in vojaških odposlancev v Odesi. V njem oficirji disidenti pojasnjujejo razloge, ki so jih prisilili zapustiti srbski korpus, in na kratko izpovedujejo svoj politični program: …za združitev vseh Srbov, Hrvatov in Slovencev v svobodno državo, kjer bi vsaka treh narodnosti in ver imela vse pravice in popolno svobodo, v državo, kjer ne bi bilo, kot v Avstriji, narodov-poveljevalcev in narodov-sužnjev.« Ta program, ki se nami zdi danes sam po sebi umljiv kot nekaj elementarnega, neizpodbitnega, je bil namreč leta 1917 v najostrejši opoziciji z nameni srbskega poveljstva v korpusu, ki ni sprejemalo jugoslovanskega programa, marveč se je zavzemalo za Veliko Srbijo in za podreditev njej hrvatskih in slovenskih ozemelj.
Viri:
KLOPČIČ, France: Pavel Golia v Rusiji med revolucijo. V: Sodobnost. Letn. 15, št. 6 (1967), str. 620-631.
KLOPČIČ, France: Slovenci v okt. revoluciji. V: Kronika : časopis za slovensko krajevno zgodovino. Letn. 15, zv. 2 (1967), str. 65-69.
V srbski dobrovoljski korpus so se leta 1916 priglašali prostovoljci iz vrst slovenskih, hrvatskih in srbskih vojnih ujetnikov, bivših vojakov in častnikov avstroogrske armade, da bi se z orožjem v roki bojevali zoper zatiralsko Avstro-Ogrsko, za osvoboditev južnih Slovanov, za ustanovitev Jugoslavije. Prva divizija tega korpusa se je leta 1916 že junaško tolkla v Dobrudži na strani ruskih vojsk proti Avstriji, Nemčiji, Bolgariji in Turčiji ter utrpela hude izgube.
Toda poveljstvo korpusa, ki je bilo v rokah oficirjev kraljevine Srbije, ni hotelo nič slišati o Jugoslaviji, marveč je po nalogu srbske kraljevske vlade zastopalo politiko Velike Srbije, v katero naj bi se vključile hrvatske in slovenske dežele. Hkrati je poveljstvo uvedlo v korpusu sistem neenakopravnosti in nasilja. Zato je v enotah korpusa že oktobra 1916 prihajalo do odpora, ki se je po februarski revoluciji 1917 sprevrgel v radikalno in mogočno gibanje za izstop iz korpusa. To gibanje je dobilo ime disidentskega gibanja. Ob podpori vojaških in oficirskih sovjetov v Odesi, Zaporožju in drugih krajih so tisoči Slovencev, Hrvatov in Srbov zapustili korpus. Ce je ta v začetku leta 1917 štel še nad 40.000 vojakov in častnikov, je maja 1917 bilo v njem le 20.622 mož; polovico moštva je vzelo disidentstvo in dezerterstvo. Kasneje je skopnela še druga polovica razen nekaterih enot na Murmansku in v Odesi; zadnje so se umaknile na Ural.
Pavel Golia je prvi podpisnik memoranduma dvajsetih oficirjev slovenske in hrvatske narodnosti, ki so stopili iz Srbskega dobrovoljskega korpusa v Odesi in so memorandum 21. marca leta 1917 naslovili Izvršnemu komiteju oficirskih in vojaških odposlancev v Odesi. V njem oficirji disidenti pojasnjujejo razloge, ki so jih prisilili zapustiti srbski korpus, in na kratko izpovedujejo svoj politični program: …za združitev vseh Srbov, Hrvatov in Slovencev v svobodno državo, kjer bi vsaka treh narodnosti in ver imela vse pravice in popolno svobodo, v državo, kjer ne bi bilo, kot v Avstriji, narodov-poveljevalcev in narodov-sužnjev.« Ta program, ki se nami zdi danes sam po sebi umljiv kot nekaj elementarnega, neizpodbitnega, je bil namreč leta 1917 v najostrejši opoziciji z nameni srbskega poveljstva v korpusu, ki ni sprejemalo jugoslovanskega programa, marveč se je zavzemalo za Veliko Srbijo in za podreditev njej hrvatskih in slovenskih ozemelj.
Viri:
KLOPČIČ, France: Pavel Golia v Rusiji med revolucijo. V: Sodobnost. Letn. 15, št. 6 (1967), str. 620-631.
KLOPČIČ, France: Slovenci v okt. revoluciji. V: Kronika : časopis za slovensko krajevno zgodovino. Letn. 15, zv. 2 (1967), str. 65-69.