V času vladanja Antonija Pija (od leta 138 do 161 n. š.) so v Panonijo prihajala poslanstva germanskih vazalnih kraljevin izza Donave z vestmi o navalu barbarskih ljudstev s severa. Po njegovi smrti je izbruhnila partska vojna, v kateri sta sovladarja Lucij Ver in Mark Avrelij s pomočjo čet in nameščenih legij uspešno branila mejo ob Donavi. Uspešno končani partski vojni leta 166 je sledila smrtonosna kuga. Še preden je epidemija izbruhnila v Panoniji, so vanjo vdrli Langobardi in Obijci, vendar jih je rimska vojska uspešno zavrnila. S tem so se začele markomanske vojne, ki so trajale do smrti vladarja Marka Avrelija. Cesar je večino svojega vladanja preživel v vojni, kjer je bilo udeleženih na desetine barbarskih ljudstev in plemen. Najhujši rimski sovražniki pa so bili Markomani, Kvadi in sarmatski Jazigi.
Leta 165 so Rimljani rekrutirali 2. in 3. italsko legijo in se pripravljali na ofenzivo, vendar jih je kmalu presenetil vdor Markomanov in Kvadov, ki so prek jantarjeve poti in naših krajev (čez Petovio, Celejo, prelaz Atrans in Alpe) prodrli vse do Akvileje. Približno v tem času, okoli leta 170, je bil zgrajen tabor II. italske legije v Ločici ob Savinji, ki je deloval kot pomemben člen obrambnega sistema za varovanje severovzhodne meje Italije.
Obzidje rimskega legijskega tabora je bilo v obliki pravokotnika v velikosti 543 x 435, na vogalih nekoliko zaokroženo. Daljši stranici tabora sta imeli vrata porta principalis dekstra in porta principalis sinistra, ki so bila zgrajena iz dveh kvadratnih stolpov, med katerima je bil prostor za prehod. Skozi oboja vrata je bila speljana široka cesta via principalis, ki je potekala mimo glavne stavbe v taboru – praetoriuma, kjer je imel sedež taboriščni poveljnik legat. V praetoriumu je vio principalis križala cesta via praetoria, ki je potekala od vrat porta praetoria in se na drugi strani praetoria nadaljevala v vio decumana do vrat porta decumana na zahodni strani med krajšima stranicama tabora. Sprednji del tabora pred praetorijem se je imenoval praetentura, zadnji večji del pa retentura. Obe polovici sta delili še cesti via preatoria in via decumana.
Vojaški tabor je bil okrepljen z obrambnimi stolpi. Po dva sta bila postavljena pri vsakih vratih, po eden na vsakem vogalu obzidja ter po sedem na vsaki stranici tabora. Rimski legijski tabor je varovalo 36 obrambnih stolpov. Dimenzije stolpov in vrat ter stavb v notranjosti tabora v primerjavi z drugimi rimskimi tabori so v Ločici tako izstopale, da lahko rimski tabor v Ločici ob Savinji štejemo med večje do danes znane rimske vojaške tabore.
Literatura:
Kolšek, Vera in Tone. (1958). Ločica v okviru rimske vojaške dejavnosti na našem ozemlju. Celjski zbornik, št. 3, str. 105–183.
Lorger, Fran. (1934). Začasno poročilo o raziskovanju rimskega tabora pri Ločici v Savinjski dolini 1918. ČZN 29, št. 3–4, str. 150–153.
Zakladi tisočletij: zgodovina Slovenije od neandertalcev do Slovanov. (1999). Ljubljana: Modrijan.
