Na Rakovniku deluje prva, največja in osrednja salezijanska ustanova v Sloveniji. Ob gradu in romarski cerkvi Marije Pomočnice se je tu razvilo pastoralno središče. Skrbijo za lastno knjižnico in vodijo založbo Salve, poleg tega upravljajo župnije Rakovnik, Rudnik in Barje.
V prvih letih dela je bil salezijancem v pomoč mladinski pisatelj in sodnik Fran Milčinski (1867-1932), ki se je zavzel za zbiranje sredstev za otroke brez doma in s težavami.
Leta 1909 je začela v stavbi delovati ljudska šola, deset let pozneje pa obrtne šole, v katerih so se mladi izučili za krojače, čevljarje in mizarje. V zgradbi so bili tudi dijaški dom, mladinski center s klubom Korotan ter podružnica Glasbene matice. Po zaprtju obrtnih šol leta 1936 je bila v njej rakovniška tiskarna, med drugo svetovno vojno pa druga državna moška realna gimnazija.
Po drugi svetovni vojni je nova oblast v stavbo naselila vojsko in gradbeno četo ter uredila zapore za nemške ujetnike in skladišče. Po letu 1952 je bila v stavbi spet gimnazija, od leta 1958 osnovna šola Oskar Kovačič, pet let pozneje pa je prostore zasedla tekstilna tovarna Angora, ki je v njih delovala do leta 2001. V denacionalizacijskem postopku po letu 1992 so stavbo vrnili salezijancem. Za prenovo so prispevali denar dobrotniki, župljani in prijatelji, najeli so tudi posojilo. Stavba je bila v zelo slabem stanju, vendar so se kljub pričakovanim visokim stroškom odločili za prenovo.
Pod cerkvijo Marije Pomočnice na Rakovniku so skoraj sto let staro zgradbo, ki je takrat, ko je v njej obratovala tovarna Angora, povsem propadla, v celoti prenovili po načrtih arhitekta Andreja Mlakarja. Nekdanji konvikt je ob dokončanju del blagoslovil predstojnik salezijancev Mehičan Pascual Chavez. V živobarvni stavbi si je našel prostor mladinski dom za mlade z družbenega obrobja.
Priprave za prihod salezijancev na Kranjsko
Monsignor duhovnik Luka Jeran (1818-1896) je bil prvi, ki je pisal o delu in vplivu Janeza don Boska v katoliškem listu Danica. Poročal je o njegovem življenju, vzgajanju, torinskem oratoriju, svetišču Marije Pomočnice ter o salezijanskih misijonih. Hkrati z zanimanjem za don Boska je na Slovenskem vzklila želja po pridobitvi Boskove ustanove. Začelo se je gibanje, da bi tudi na Kranjsko dobili salezijance.
Društvo za izgradnjo zavetišča in vzgojevališča ter iskanje lokacije
Za ta projekt se je nadvse zavzel častiti Janez Smrekar (1853-1920), predan vzgoji uboge mladeži in spodbujen s strani nekaterih gorečih duhovnikov, zlasti od prevzvišenega knezoškofa Jakoba Missia. Smrekar je začel izbirati slovenske dijake in jih vodil in pošiljal v italijanski Torino, don Boskovo središče, da bi jih izšolali za delo pri nas. Ustanovil je Zvezo salezijanskih sotrudnikov in prevzel težavno nalogo, da najde primerno lokacijo za salezijanski zavod. Septembra leta 1893 se je v mestni dvorani zbralo več kot dvajset vplivnih ljudi. Imeli so prvo posvetovanje za zgradbo zavetišča in vzgojevališča v Ljubljani. Blagorodni gospod Jožef Merk, vladni svetnik, je prevzel predsedstvo. Osnovalni odbor je sestavil pravila in jih je dne 30. oktobra 1893 predložil c. kr. deželni vladi, ki jih je dne 18. novembra potrdila. Naslednji korak je bila prošnja deželnemu zboru za finančno pomoč, ki so jim jo tamkaj namenili 19. januarja 1894 v višini 2030 kron. Še višjo pomoč je prejelo društvo od Kranjske hranilnice, ki je 5. novembra 1895 ob svoji petindvajsetletnici obdarila skoraj vse dobrodelne zavode v Ljubljani. Društvu za zgradbo zavetišča in vzgojevališča je podarila 30000 kron, kar je pomenilo temelj salezijanskega začetka. Društvo se je obrnilo tudi na nadvojvodo Franca Ferdinanda na Dunaju, da bi prevzel pokroviteljstvo. Nadvojvoda je privolil. Društvo je še dalje pošiljalo pisne prošnje za gmotno podporo. Prispevki so rasli in društvo je začelo misliti na prostor.
Dne 7. junija 1894 je društveni odbor prevzel stavbišče za ljubljanskim gradom nad Karlovško cesto. Načrte jim je preprečil ljubljanski potres aprila 1895. Ker so se vsi lotili obnove mesta in z vsemi sredstvi pomagali prebivalstvu, je društvo ostalo brez pomoči. Prositi so morali ministrstvo, da mu dovoli izvesti posebno loterijo. Ministrstvo je uslišalo prošnjo in dovolilo izdati 200000 srečk po 50 vinarjev. Iz tega se ni mnogo izcimilo. Odklonili so tudi ponujeno lokacijo za ljubljanskim gradom, na pobočju, ki odpira razgled na ljubljansko močvirje, doli do Krima in še dlje. Tu bi morali zidati od začetka in porabili bi ogromno denarja. Lotili so se iskanja primernejše lokacije. bil je le prostor brez poslopja. Možni lokaciji za prvo salezijansko postojanko sta bili celo Ljubljanski grad in v Šiški. Vodstvo salezijancev v Torinu se leta 1898 ni strinjalo s šišensko lokacijo in iskali so dalje. Počakali so dve leti, medtem pa nabirali denar.
Dne 11. oktobra 1900 so sporočili v Torino, da nameravajo začeti z zidavo in prosijo salezijance, naj pošljejo pogoje, pod katerimi sprejmejo zavod in cerkev. 11. novembra 1900 je društvo naznanilo, da je na prodaj grad Rakovnik v bližini Ljubljane, na zelo prijetnem in zdravem prostoru. Salezijanski voditelj Don Mihael Rua je poslal inženirja in predstojnika, da si ogledata prostor, ki se jima je zdel primeren za postavitev zavoda. 22. decembra 1900 je društvo kupilo gradič in poleg njega kos zemljišča. Janez Smrekar je naslednje leto obvestil salezijansko vodstvo v Torinu, da je grad pripravljen za sprejem prvih salezijanskih bratov. Dne 20. novembra 1901 so se prvi redovni bratje odpravili Kranjski in njenemu središču Ljubljani.
Prihod salezijancev v Slovenijo
Bili so trije: duhovnik Simon Visentainer in klerika Josip Meze in Ivan Perovšek. V soboto, dne 23. novembra 1901, so dospeli v Ljubljano. Prihod je bil ponižen, kakor začetek salezijanske družbe. Časopisi o tem niso pisali, le malo oseb je vedelo za njihov prihod. Videli so, da bo začetek dela težaven. Prvi salezijanci so se nastanili v stari rakovniški graščini iz začetka 17. stoletja. Razen par postelj in omar ter nekaj kuhinjske oprave ni bilo v gradu ničesar. Začeli so pripravljati vse potrebno za bivanje in delo, kupovati novo opremo, zato je stalno zmanjkovalo potrebnega denarja.
Na Rakovniku je bila postopoma ustanovljena osnovna šola za fante, ki jih je bilo težko vključiti v redne šole. Do prve svetovne vojne je don Boskova vzgojna metoda pokazala svojo učinkovitost in dosegla podporo najvplivnejših javnih delavcev, ki so se trudili za vzgojo zanemarjenih otrok.
Prvi gojenec, ki so ga sprejeli v salezijanski zavod že decembra 1901, se je po virih imenoval Maks. S prihodom zime je prispelo še nekaj novih gojencev. Življenje v novi skupini je postajalo razgibano. Preden je izginil sneg, je v Rakovniku bivalo že trinajst fantov. Vest, da so na Rakovniku posebni duhovniki, je dosegla širše prebivalstvo Ljubljane in pomnožilo se je število izletnikov, ki so prihajali na ogled. Med ljudmi, ki so obiskali zavod, se je našlo veliko takih, ki so se odločili izkazati podporo novi ustanovi. Krog takih podpornikov se je širil, z njimi tudi prispevki, s katerimi so lahko pričeli zidati poslopja, ki so jih potrebovali za opravljanje salezijanskega poslanstva.
Na desni pred gradom je stal dolg hlev, napol podrt in neraben. Podrli so ga in na temelju onega hleva sezidali enonadstropno dolgo poslopje. Pridobili so dve sobi v pritličju in dolga sobana v prvem nadstropju in tik sobane dolg hodnik. Nove prostore je prišel blagoslovit knezoškof Jeglič. Za zavod se je pričenjalo novo obdobje, zanimanje za salezijance je raslo. Približalo se je novo šolsko leto in število gojencev je naraslo do 45. Vsak prostor so koristno uporabili. Novo poslopje je pregledala oblast in odobrila za bivanje. Med malim številom gojencev se je postopoma razvil pevski zbor, ki je nastopal tudi javno, in ta zbor je pomagal, da so se začele prirejati predstave, majhne akademije, ki so vabile in pokazale prve uspehe salezijanske vzgoje. Podporniki so poskrbeli, da je zavod dobil godala za mali orkester.
Dne 27. oktobra 1903 je prišel novi ravnatelj, bivši vodja salezijanskega zavoda v Rimu, večleten don Boskov tajnik in misijonar v Afriki — častiti gospod doktor Angel Festa, ki pa se je kljub željam in načrtom težko navajal, saj ni znal slovensko. Predstavljal si je, da bo zavod kmalu končan, poleg njega bodo stali cerkev, delovali bodo obrtne šole in prazničen oratorij ter velike delavnice, zato je pustil izdelati načrte, sprožil je začetek zidave cerkve, vendar je zgodaj poleti 1905 sredi vseh načrtov tragično preminil. Zavod v Ljubljani je več kot tri mesece ostal brez ravnatelja. Dne 18. oktobra je ljubljanski zavod pozdravil novega vodjo: častiti gospod Alojzij Kovačič je zasedel mesto ravnatelja, kar so pozdravili tudi podporniki. Naslednje poletje, sredi julija 1906, je v zavodu izbruhnil legar (tifus). Oblast je zaprla zavod, straža je obkolila celo poslopje. Vzrok bolezni je bila onesnažena voda. Mestna oblast je terjala, da se v zavod napelje vodovod, prenovijo naj vsa stranišča in znova pobelijo vse prostore. Le tedaj bo znova dovoljeno odpreti zavod. To je bilo za salezijance hudo finančno breme, ki pa so ga vseeno premagali. Dne 14. septembra 1906 je bil zavod zopet odprt.
Vedno znova je primanjkovalo prostora, zato so se obrnili na salezijanskega inženirja in v nekaj mesecih je bil izdelan ustrezen načrt, všeč salezijancem in tudi svetni oblasti. Pogodbo za zidavo so sklenili s tvrdko Ast. Meseca novembra 1907 je bil že postavljen temelj. Načrte za zavod je narisal arhitekt Mario Ceradini; zavod so začeli graditi leta 1907 ob še nedokončani cerkvi. Izvajalec del je bilo sprva podjetje Ast iz Gradca, ki je imelo patent za železobetonsko gradnjo. Ker so se pojavile določene težave, je določena dela prevzel gradbenik Viljem Treo iz Ljubljane. Njegovemu podjetju so naročili zidavo dolgega krila pred starim gradom. Še isto leto je bil ta del dovršen: dobili so dolgo spalnico in šest soban. S šolskim letom 1909/10 so za uporabo odprli novo poslopje. S tem je bil del zavoda končan, drugi del pa jih je še čakal. Vodstvo zavoda se je znova zamenjalo: ravnatelj zavoda je postal častiti gospod doktor Peter Tirone, Alojzij Kovačič pa je prevzel skrb za podpornike. Zavod se je krepil. Leta 1911 je ravnateljevanje prevzel Alojzij Kastelic.
Med prvo svetovno vojno je zavodove prostore zasedla vojaška oblast za nastanitev vojakov in nato tudi ranjencev, na koncu pa tudi marš kompanije in podčastniška šola. Za gojence je bil zavod popolnoma zaprt do leta 1916, ko jim je vojska odstopila del prostorov.
Gl.: Iz kronike sal. zavoda na Rakovniku. V: Salezijanski vestnik, letn. 22, št. 6, nov./dec. 1926, str. 13-15; J. Valjavec, Desetletnica salezijanskega zavoda, 1901-1911.
Dejavnosti rakovniških salezijancev
V Salezijanskem vestniku s konca dvajsetih let 20. stoletja lahko preberemo jedrnat povzetek salezijanskega poslanstva in njihove dejavnosti.
»Namen zavoda je, pomagati družinam in družbi v vzgoji mladine. Zato sprejema dečke, potrebne skrbnega nadzorstva in zdrave verske vzgoje. Temelj vzgoje v zavodu je vera in izvršitev dolžnosti, ki vežejo katoliško mladež. Vzgoja je preventivna, ki je po nji s čudovitimi uspehi vzgajal ustanovnik Salezijancev Janez Bosko. Vzgojitelji skrbe, da pregreške zabranijo in poboljšajo mladino s skrbnim nadzorstvom, z nasveti, s prepričanjem in dobrimi zgledi. Ker je z dušnim napredkom v najresnejši zvezi vzgoja, skrbi zavod za telovadbo, živahne rekreacije, izprehode in sploh vse, kar podpira zdravje in telesni razvoj. Tudi potrebnih zabav, gledaliških predstav in poučnih deklamacij ne manjka v zavodu. Zavod ima ljudsko šolo, ki ji je ministrstvo za uk in bogočastje z odlokom z dne 16. julija 1909, št. 12942 podelilo pravico javnosti. Šolsko leto se pričenja in konča skupno z mestnimi šolami. Vsako četrtletje se poroča staršem ali njih namestnikom o napredku gojencev v šoli, o obnašanju in zdravstvenem stanju. Koncem šolskega leta se med najpridnejše razdele zaslužni darovi.«