Vse Kumpovo delo je bistvu izraz likovnega ustvarjalca. Poleg scenografij in lutkarstva se je udejstvoval tudi pri oblikovanju razstav kranjskih galerij in muzeja ter razstavljal tudi sam – na skupinskih razstavah in samostojno. Rad se udeleževal slikarskih kolonij. Na avstrijskem Koroškem je ustvaril serijo igralnih kart za otroke z naslovom Kokolino, ki so jih leta 1989 izdali kot dvojezično didaktično igračo v nakladi 2000 izvodov. Uporabljali so jih na dvojezičnih ljudskih šolah, dvojezičnih otroških vrtcih in v mnogih družinah doma. V njegovih ilustracijah, ki jih je ustvarjal za gledališče, za lutkovne predstave, za časopis Gorenjski glas idr. prepoznamo izdelan likovni stil in smisel za satiro.
Leta 1957 je sodeloval na Razstavi gorenjskih likovnikov. Neimenovani poročevalec je v Glasu Gorenjske je v sicer kritičnem zapisu z razstave o Kumpovi predstavitvi menil: »Saša Kump je eden izmed treh slovenskih scenografov (Jovanović, Korun, Kump), ki v iskanju sodobnega scenskega izraza ne le vztrajno iščejo, ampak so tudi marsikaj vrednega našli. Oba njegova razstavljena scenska osnutka kažeta, da je Kump s tenkim posluhom ujel korak z moderno dramatiko in z njenim pojmovanjem tragičnega in lepega).« (mm: Nestrokoven zapisek ob razstavi gorenjskih likovnikov, Glas Gorenjske, 7. 1. 1957)
V intervjuju z Guzljem je resignirano priznal, da pogreša čas za svoje primarno poslanstvo – slikarstvo. »Res si pogosto očitam, ker zavestno zapostavljam nepotešljivo slo po slikanju, ampak scenografija ni nič manj važna zadeva. Tolažim se, da bom pozneje nadoknadil zamujeno ter jesen življenja posvetil izključno čopiču, barvicam in platnu.« (Guzelj, I.: Resnice iz cunjastih pajacev, Glas, 15. 11. 1974)
