Priprega in preprega

Furmani so pripregali konje ali vole v večjih klancih, da so lahko speljali tovore.

Prepregali pa so poštne konje. Poštna kočija je po določeni razdalji na svojih poštnih postajah zamenjala utrujene konje s spočitimi.

Jože Švigelj (intervju): Konji so po deželni cesti skozi Šmarje prišli vsi premočeni in utrujeni na Staro pošto. S ‘trubo’  (trobento) so zatrobili, ko so se  bližali, da so kmetje svoje konje pripravili za zamenjavo, preprego. Ko so zaslišali ‘trubo’, so dali komate na konje, siti so že bili in pripravljeni. Od tu so šli do Višnje Gore. Tam so zopet prepregli. Mokri in utrujeni konji so ta čas počivali. Nazaj grede v Ljubljano so spet prepregli, pa so šli do Škofljice. Tu sta pa čakala voz in kobilica, da so se domov peljali.

Šmarske ride, klanec sredi Grosupljega in Stehan so bile hude ovire za težke tovorne vozove. Da so speljali v klance, so pripregali dodatne konje ali še raje vole, furajtali so. Ob današnji Adamičevi cesti je bilo več kmetov, ki so pripregali svojo živino. Dodatne konje ali vole so pripregli spredaj. Lastnik je zajahal levega konja. Prvi levi konj je vodilni in najpomembnejši. Dobro so zaslužili. Včasih so pomagali tudi tako, da so moški z lastno silo porivali vozove.

Tončka Rozman (intervju): Proti Ljubljani so z vozovi vozili robo (žito, krompir, fižol) prodajat na trg. Včasih je bila cesta speljana drugje, kot je danes, tudi manjši klanci so bili težko prevozni. Za težje tovore so pripregali, vozove z lažjimi tovori je pa klanec vsaj upočasnil. Fantje s Perovega so vedeli, kdaj bodo šli vozovi skozi Grosuplje. Zgodaj zjutraj je bilo, ponavadi je bilo še temno. Ko so vozovi začeli voziti počasneje, so se fantje ponudili, da bodo malo porinili. Mimogrede pa so vrgli tudi kakšno vrečo ali kašen drug kos tovora v graben. Po poti nazaj so ukradeno robo pobrali. Vedeli so ali vsaj sumili so, kdo je pri teh rokovnjačih, dokazati pa jim niso mogli. Perovce so imeli za rokovnjače, tako so jim tudi pravili.