Prebivalci občine Sveti Tomaž živijo v Prlekiji in govorijo (gučijo) prleško. Poimenovanje narečja in pokrajine izvira iz narečne besede prle, kar pomeni prej. Prleščina spada med panonske narečne skupine.
Tak puce pa čehi pri Svetem Tomaži gučijo (tako dekleta in fantje pri Svetem Tomažu govorijo):
– Šlapšuhe si obü, ka neš nidršuhof vničova! (Natikače si obuj, da ne boš čevljev uničeval!)
– Ke si tak špüravi? (Zakaj si tako izbirčen?)
– Fejst puca, fejst čeh, pogledni se v špegel deno! (Lepo dekle, lepi fant, poglej se v ogledalo vendar!)
Fara tomaževska – pesem o župniji Sveti Tomaž in njenih vaseh, ki jo je v prleškem narečju zapisal nadučitelj Jožef Majcen, ki je na tamkajšnji šoli poučeval v letih 1862‒1889 (vir: Kronika Župnije Sveti Tomaž):
Fara tomaževska zmir je slovela, krüha pa vina zadosti je mela,
gledmo vesice pa tüdi v brege, vsakšnemu dobro posrednjem še gre.
Sejančar prav ma obdelane jive, travnike lepe pa hleve vse žive,
šume, gorice pa pune kleti, srebrne peneze skrite drži.
Tud Bratonečar zad neče ostati, hiše ma lepe na pisanoj trati,
vsakši je bogat, je kmet al želor, Mala ves tudi ji lep je por.
Sovčari lehko vkriž roke držijo, ki si tam v čreti živino redijo,
dobrega vina natakajo v klet, tiho pa hodijo tolarov štet.
Rakovci tüdi prav dobro živijo, v tihi dolini se skriti držijo,
samo, da komaj k vam najde se pot, kon se obrneš, tam vidi se plot.
Rucmanci, pri vas je tüdi dobrota, čeglih po bregih je mnoga sirota,
kmetov je malo, pa vsak je bogat, v Senčak in Rücmanski vrh gre vsak rad.
Mezgovce, Trnovce man z enim štükom, vsakši gospod je pod svojim klobükom,
v tihi dolini jim nič ne fali, k meši se tüdi predaleč ne zdi.
Hodmo še v koračko lepo dolino, tam ma faran vsak po smrt domovino,
zato jih šinfati nihče ne sme, dobro jim ide ponoči, podne.
Malo doj niže so še Pršetani, travnikov meje so bolj med bregami,
pa če ga pitaš, če kaj mu fali, vsakši de reka, da dobro živi.
Grm pa Hranjigovci, travniki vaši, koji pa krave so radi na paši,
proti ne stovi se vini nobeden, radi ga pijejo noč ino den.
Lahonci, vaša dolina je lepa, zemlja peščena pa dosti krat slepa,
lahonsko vino vam greje telo, če ga ne nese, ga kota domu.
Hodmo čez Küngoto ino čez Žvabe, pridemo dol do ključarovske grabe,
bojšo je leto, bolj jiva rodi, doj do Senika van dež pognoji.
Vekše vesice sen zaj imenüva, svetega Tomaža pa bolj bon spoštüva,
kak nam pri svetem Tomoši kaj gre, lehko faran vsako nedeljo izve.
