V glasilu Litostroj lahko pogosto zasledimo na opozarjanje na neenakomerno izkoriščenost počitniških kapacitet. Medtem ko je bilo povpraševanje po poletnih terminih tako visoko, da niso mogli ugoditi vsem, so bile postelje v predsezoni in posezoni prazne.
»Kakor vidimo, ostane precej zmogljivosti počitniških domov neizkoriščenih. Vzrok je v tem, da se člani delovnega kolektiva kljub ugodnim izvensezonskim cenam težko odločijo za oddih v predsezoni in posezoni. Stoodstotno gredo namreč neizkoriščene zmogljivosti na račun izvensezonskega obdobja.« (Naš letošnji oddih, Litostroj, november, 1962, št. 11, str. 4.)
»Vsako leto se ponavlja, da ostajajo meseca junija in septembra naši domovi na morju skoro prazni. Razumljivo je, da v navedenem času ne gredo na dopust družine s šoloobveznimi otroki. Lahko bi pa v tem času letovali tisti člani, ki nimajo šoloobveznih otrok, in naši upokojenci. Iz teh razlogov bodo tudi v bodoče imele prednost v mesecu juliju in avgustu družine s šoloobveznimi otroki.«(Kje in kako smo in bomo letovali, Litostroj, december, 1971, št. 12, str. 5.)
Število zaposlenih v Litostroju je z leti naraščalo, tovarniške letoviške kapacitete pa so s težavo držale korak s številom prosilcev. V podjetju so zato postavili pogoje za prednostni izbor; pri koriščenju počitniških kapacitet so imeli prednost zaposleni, ki so bili izpostavljenim večjemu tveganju za zdravje, zaposleni, ki že dalj časa niso letovali v njihovih domovih, starši s šoloobveznimi otroki ter zaposleni na kolektivnem dopustu. V predsezoni in posezoni so možnost letovanja ponudili upokojenim delavcem Litostroja.
Organizatorjem je veliko preglavic povzročalo tudi prepozno preklicevanje prijav ter goljufije, ko so namesto litostrojčanov v njihovih počitniških domovih letovali drugi gostje:
»Preklicevanje prijav nekaj dni, ali celo zadnji dan pred nastopom dopusta v našem domu, nam povzroča nemalo skrbi. Čeprav so nekateri svoj preklic utemeljevali z objektivnimi razlogi (nujno delo, smrt v družini, bolezen, pokvarjen avtomobil in nešteto drugih razlogov), je pomenilo čisto izgubo, saj so zato bile sobe prazne tudi na višku sezone. Dogajalo se je tudi, da so člani kolektiva prijavili sebe in svoje družinske člane, plačali po nižji ceni, v naš dom pa poslali svoje prijatelje ali znance, ki niso zaposleni pri nas. Seveda, ko smo to ugotovili, so morali razliko v ceni doplačati. Zanimivo pri tem je, da ljudi, ki smo jim prevaro dokazali, ni bilo prav nič sram, zanimalo jih je le, kdo jih je izdal. Če bo do takih primerov prišlo tudi v prihodnji sezoni, bomo imena takih objavili v našem časopisu.« (Letovanje v počitniških domovih , Litostroj, oktober – november, 1969, št. 10–11, str. 7.)
Opozarjali so tudi na neprimerno obnašanje gostov do strežnega osebja in inventarja: »Velika večina naših gostov zelo v redu. Vedno so pripravljeni za pomoč osebju pri reševanju skup-nih problemov in ustvarjanju prijetnega počutja v domovih. Žal pa med večino dobrih najdemo tudi take, katerih odnos je skrajno neodgovoren bodisi do osebja ali skupne lastnine. Pojavljajo se pri-meri zelo nesramnega obnašanja do vodstva in drugih zaposlenih v domovih. Nekateri puščajo veliko nesnago v sobah po odhodu iz doma, kar povzroča težave osebju in gostom, ki pridejo za njimi naslednjo izmeno. Zato smo že razmišljali o objavah seznamov gostov, ki se ne obnašajo v skladu s pravili in hišnim redom poslovanja počitniških domov. Veliko krivico namreč delamo večini gostov, ko ne razkrinkamo teh posameznikov.« (Kako smo letos letovali , Litostroj, september, 1976, št. 9, str. 11.)
Velike težave jim je vsako leto povzročalo iskanje primernega kadra, ki je skrbel za nastanitev in postrežbo: »Zaradi sezonskega značaja poslovanja počitniških domov nastajajo zelo velike težave za ustrezne kadre v domovih, glede na število in kvaliteto. Z velikimi napori le uspevamo angažirati iste kadre več sezon zaporedoma. To je pomembno predvsem zato, ker ti že poznajo način življenja, obnašanja in zahteve gostov, navade in želje pri prehrani, namestitvi in drugem. Število kadrov je pogojeno z razpoložljivimi kapacitetami in jih je zelo težko prilagajati dejanski zasedenosti. Dogaja se, da so ti kadri v določenelm obdobju preobremenjeni, v drugem pa ne. Na osnovi angažiranosti v posameznih terminih pa ni možno določiti in obračunavati osebnih dohodkov. Eden od velikih problemov so nedvomno vsak dan večji problemi v zvezi s sezonskimi nabavami ustreznih količin in odgovarjajočih kvalitet prehrambenih izdelkov.« (Kako smo letos letovali , Litostroj, september, 1976, št. 9, str. 11.)
Veliko pritožb so obravnavali kot nezadovoljstvo ljudi na splošno, saj so menili, da vedno obstaja določeno število gostov, ki jim z ničimer ni mogoče ustreči: »Litostrojčani so v veliki večini odlični gostje. Odlikuje jih predvsem skromnost, živahnost, potrpežljivost in če lahko omenimo tudi kavalirstvo, Mnogi se zavedajo, da niso v hotelu, da je osebje priučeno gostinski stroki iz vrst delavcev in da cena, ki jo plačajo v domovih, ni tako visoka. Mnenja so tudi, da bi bile prevelike zahteve neupravičene. S tem pa ne mislimo zagovarjati spodrsljajev, do katerih pride iz objektivnih ali subjektivnih vzrokov. Naša velika želja je, vsem gostom ustreči, seveda v okviru finančnih možnosti, ki jih imamo. Kakor povsod, se tudi med litostrojčani najdejo ljudje, ki v domovih niso z ničimer zadovoljni. Na primer: hrana je premastna, hrana je premalo mastna, mesa je premalo, rib ne jem, porcije so prevelike, porcije so premajhne, pijača iz hladilnika je premrzla, če ni v hladilniku, je pretopla, postelje so premehke ali pretrde, skoraj vse škripljejo itd.« (Letovanje v počitniških domovih , Litostroj, oktober – november, 1969, št. 10–11, str. 7.)
Konec osemdesetih so v časopisu Litostroj pogosto opozarjali na dotrajanost objektov v Fiesi in na Soriški planini, saj so v preteklosti vanje premalo vlagali, kasneje pa jih je pestilo tudi hudo pomanjkanje denarja za obnovo. Objekti so bili zaradi neprimernih razmer pod stalnim udarom sanitarnih inšpekcij: »Ob več kot 4000 zaposlenih delavcih in več kot 40 letih obstoja tovarne je seštevek naših počitniških zmogljivosti skoraj ničen. Imamo počitniški dom v Fiesi, počitniško-planinski dom na Sorici in 11 prikolic v avtokampu Funtana in 5 v avtokampu Premantura … Dom v Fiesi vsako leto požira neizmerne količine denarja, pa nikoli ne bo tak, da bi bili z njim lahko zadovoljni. Enako, če ne še slabše, se piše Sorici. Sam tozd kratko malo nima denarja, da bi domove pošteno obnovil, kaj šele naredil nove. Morda bi bilo to dobro upoštevati ob reorganizaciji tovarne.« (Med Scilo in Karibdo, Litostroj, september 1988, št. 9, str. 4.)
