Trinko je poučeval zgodovino filozofije in teoretično filozofijo. Napisal je številne eseje, med drugim tudi tistega, v katerem razpravlja o odnosu med Bogom in svetom, kar je zanj predstavljalo osnovni problem filozofije.
V njegovi filozofiji se krščanstvo in poganstvo srečata in pobratita. Svoboda, duhovnost, dostojanstvo in človeške vrednote – vse to so prvine njegovega filozofskega razmišljanja, ki je postalo njegov način življenja in delovanja. Prav s temi vrlinami se je vneto posvečal svoji zemlji in ljudem.
V videmskem semenišču je bil cenjen med profesorji in učenci, predvsem pa je njegova osebnost dajala velik ugled sami ustanovi. Bil je dušni pastir, s svojo filozofijo je usmerjal mlade duhovnike in izobražence, tudi beneške dijake in bogoslovce, jih opozarjal na zmotne nauke nekaterih filozofov. Bil je njihov učitelj, vzgojitelj in voditelj. Skrbel je za dostojanstvo slovenskih duhovnikov in jih spodbujal k spoštovanju slehernega Slovenca.
