Fidelis Terpinc je takoj po prihodu na grad Fužine podrl staro kovačijo in naredil nove prostore za tovarno strojil in barvil. Poleg gradu je postavil tovarno barvanega lesa. V samem gradu je postavil delavnico papirnatih polizdelkov. Navdihovali so ga mlini na Vevčah, ki si jih je večkrat ogledal.
Bližina Ljubljanice in bližnjih potokov ter nedaleč stran skladišče lesa v Zavoglju so bili pravšnje mesto za postavitev delavnice papirja.
Med letoma 1835 in 1840 je Fidelis Terpinc veliko potoval po Evropi, zlasti po industrijskih mestih. Ogledoval si je tovarne. Njegovo pozornost je pritegnil nemški kraj Freiburg, kjer je bila papirna industrija zelo dobro razvita. Povezal se je z inženirji iz te tovarne, po nekaterih pripovedih še živečih domačinov (potomcev) naj bi najprej nagovoril Augusta Suttela. Ta je bil še mlad fant, ko je prišel na Krajnsko in začel pripravljati prve načrte za postavitev papirne industrije.
Že leta 1841 je Fidelis Terpinc na Vevčah odkupil dva žitna mlina na desnem bregu Ljubljanice in ju preuredil v oljarno za pridobivanje firneža in barve. Slabo leto kasneje je kupil še mlin na levem bregu Ljubljanice na otoku, ki ga je dozidal in preuredil v papirnico. Štiriindvajsetega junija 1843 je prišel iz papirnice prvi strojno izdelan papir na Slovenskem. Osnova za papir so bile krpe in ne les. Novi obrat Josefsthal, imenovan po Terpinčevi ženi Josefini, je ustanovil skupaj z družbeniki in ga imenoval Centralna Kranjska priviligirana mehanična tovarna olja, papirja in barvanega lesa. Glavni obratovodja je bil August Suttel.
Preizkusni tisk na vevški papir je po Trpinčevem naročilu opravil ljubljanski tiskar Jožef Blaznik. Prvi tiski so se ohranili v arhivu Združenih papirnic Vevče-Goričane-Medvode.
Obrat je že takrat zaposloval 70 delavcev iz bližnjih krajev. Proizvodnja se je zelo hitro širila, saj je bil papir zelo kakovosten. Takoj, ko je prišel papir v pristanišče Trst, so ga začeli izvažati po vsej Evropi, vse do Egipta. Terpinc je postal največji slovenski industrialec tiste dobe. Z vso gotovostjo lahko trdimo, da so se mu sanje uresničile zaradi vode, ki je zelo pomembna za papirno industrijo, in bližine mesta, ki je bilo v tistih časih vir surovin in obenem najbližje središče potrošnje. Sredi kmetijskega okolja na vzhodnem delu Ljubljane, nedaleč stran od tedanjega deželnega glavnega mesta, je zaživela tovarna z delavci, ki je sčasoma postala odločilen dejavnik v spremembi življenjskih osnov in sestavi prebivalstva na tem delu mesta.
Vse od leta 1844 je Terpinc prejemal številna priznanja za kakovost papirja, na ljubljanski razstavi je tega leta prejel zlato medaljo. Proizvodnjo papirja je leta 1850 razširil še na desni breg Ljubljanice in tovarno preimenoval v Janezijo, po nadvojvodi Janezu, cesarjevem bratu. Takrat je papirnica že zaposlovala okoli 200 ljudi (80 moških in 120 žensk). Strokovno izobraženi delavci so bili priseljenci iz razvitejših avstrijskih, nemških in tudi francoskih predelov Evrope, kjer je bila industrija že dobro razvita. Kasneje so se tujim pridružili tudi slovenski delavci, ki so se sčasoma priučili tovarniškega poklica. S proizvodnjo 36 centov papirja na dan je Terpinc pokrival deželne potrebe in ga izvažal na Hrvaško, v Slavonijo in na Madžarsko, prek Trsta pa se je vključeval tudi v pomorsko trgovino.
Statistično letno poročilo Trgovske in obrtniške zbornice za Krajnsko iz leta 1853/1854 navaja sledeče podatke o Papirnici Vevče: 6 turbin, 3 parni kotli, 22 holandcev, 2 velika papirna stroja (prvi sistema Bryan & Co., London, postavljen leta 1843; drugi iz Tovarne Escher, Wyß & Co. v Zürich, postavljen leta 1852), francoski gladilnik, 4 kuhalniki in izpiralniki, 4 hidravlične stiskalnice, 2 stroja za trganje cunj, 4 volki, 2 stiskalnici za polsnov, plinska in klorova belilnica.
Med zadnje veliko Terpinčevo delo lahko prištevamo nakup in preureditev papirnice v Goričanah. Tu je leta 1842 kupil stari papirni mlin Urše Babnikove Werner Grundner in ga preuredil v večjo papirnico. Njegov sin Bernard Grundner je leta 1865 uvedel strojni obrat, ki pa je še isto leto pogorel. Visoki stroški nove gradnje in potratno življenje Bernarda Grundnerja so pripeljali podjetje v stečaj. Že leta 1868 se je pojavilo na javni dražbi. Kupil ga je Fidelis. Vse od leta 1860 do 1872 so v tem podjetju izdelovali samo lesovino kot surovino za vevško papirnico in leta 1872 so začeli izdelovati po novem načinu papir iz lesovine. To je tudi prelomno leto v Papirnici Vevče in za proizvodnjo papirja iz tega industrijskega obrata.
Po prihodu južne železnice v naše kraje je začel upadati trgovski promet po Savi. Vedno več je bilo brodarjev, ki so ostali brez zaslužka. Nekateri so začeli obdelovati zemljo, drugi so našli delo na železnici.
Obupani krajani so se neko nedeljo po sveti maši pri Devici Mariji na polju zaupali Terpincu. Ta jim je korajžno odgovoril: »Industrija papirja nikogar ne bo pustila lačnega pred mojimi vrati, dela je za vse dovolj, samo pridite.« In tako je tudi bilo. Terpinca so okoliški prebivalci imeli radi. Opazil je, da se prebivalci trudijo preživeti tako, da izkoriščajo vodo in njene moči. Industrialec, ki je imel številne ideje in jih je lahko uresničil na vzhodu Ljubljane, se je zavedal, da brez delovne sile ne bodo mogle delati tovarne in obrati. Znal je prisluhniti ljudem, saj je vedel, da bo s tem imel koristi tudi sam. Pri tem je ubiral »mehkejše« prijeme v odnosu do delavcev, saj je vedel, da gre za revno prebivalstvo, ki želi le preživeti in nima znanja, da bi znalo bolje izkoristiti moč narave.
Devetnajsto stoletje je bilo za razvoj industrije na Slovenskem izredno težavno. Gospodarski razvoj so zavirale vojne, izbruhi kolere in politični prevrati, toda kljub vsemu je mlademu Fidelisu uspelo uresničiti sanje. Vse to ga je tako fizično kot tudi psihično zelo izčrpalo. Po njegovi smrti je polovico podjetij uspešno vodila žena Josepina Terpinc, ki je bila zelo pametna in razgledana. Tudi ona je tako kot Fidelis podpirala slovenske kulturnike, zlasti glasbenike.