Za leto 1914 pa sva naredila krasen načrt: prečkanje Matterhorna iz Val Toornanriie v Zermatt, Monte Roze iz Alagne tudi v Zermatt in Montblanka iz Cbamonixa v Courmayeur.
Za take ture je seveda potrebna trenaža. Začela sva z njo takoj v začetku počitnic, sprva vsak zase. Ko sva namreč prejšnje leto skupaj trenirala, se jo Lojze vedno nad menoj jezil, da »bezgam«. Zato se je najprej nekoliko razmajal na Jalovcu, potem sva šla skupaj na Razor in Pihavec. Tako strenirana se napotiva proti Mojstrani s trdnim prepričanjem, da nama topot trije prvaki evropskih Alp ne odidejo.
Ko prideva k Šmercu, izveva, da se je vnela vojska. Kar spogledala sva se. Vse treniranje je bilo torej zaman. Upanja pa še nisva izgubila. Če bi ostalo samo pri vojski med Avstrijo in Srbijo, bi nama bil zahod odprt. Zato je šel Lojze z menoj v Bohinj, da počakava, kako se bo stvar razpletla.
Čez teden dni pa je izginilo zadnje upanje in Lojze se je odpeljal domov. Kmalu je prišla ovadba, da je pri mobilizaciji hodil na postajo ter tam naročal vojakom, naj ne streljajo na brale Srbe. Celo čisto zastarele zadeve so privlekli na dan. Tožili so ga tudi, da je v balkanski vojski pobirat za Srbe ter jim pošiljal odeje.
Cilenšek je sicer skozi in skozi pošten gospod in dober, vnet duhovnik; tako svet pa le še ni, da bi bil imel dar »bilocationis« – dvožitja, da bi mogel biti isti čas v Bohinju in v Poljčanah. Navzlic temu so mu v župnišču vse razmetali in več mesecev ni vedel, če bo doma spal. Čeprav so mu biti poljčanski orožniki naklonjeni, je bil dolgo v vedni nevarnosti, da bi ga odgnali kot »veleizdajico«. Takrat so ga preganjali nemškutarji, v polpreteklem času pa Jugosloveni zaradi prodržavnega mišljenja«. O ironija! —
Ko je Lojze odšel domov, sem se tudi jaz peljal v Ljubljano, da bi kaj natančnejšega izvedel. S kolodvora grede sem srečal na Resljevi cesti Tominška, ki me je takoj »potolažil«, da je svetovna vojska neizogibna. »Doživeli smo zgodovinske čase,« je dejal nekam ponosno.
Jaz bi bil rajši živel v nezgodovinskih časih, samo da bi dosegel, za kar sem se treniral. Pa še s francoskim jezikom sem se zaman mučil. Znal sem vse stavke, ki so potrebni, da dobi človek na Francoskem zajtrk, ter sem pri kosilu prišel že do govejega mesa (du boeuf bouilli)…
Janko Mlakar, PV 1936
