Februarja leta 1916 so pričeli v četah 3. gorske brigade XV. korpusa zbirati prostovoljne prispevke za postavitev cerkve. Iz svojih prihrankov naj bi zbrali 14.000 kron (Krämer, 1917). Kako uspešni so bili, priča dejstvo, da so pričeli z gradnjo že 1. marca 1916. Pripadniki brigade so namreč s ponosom prostovoljno pomagali kriti stroške gradnje ter na ta način prispevali k postavitvi spomenika padlim soborcem. In podobno uspešno kot je bilo zbiranje denarja, je bilo tudi iskanje delovne sile. Vojaki so se za delo javljali prostovoljno, ker so bili prepričani, da je to njihova moralna dolžnost (Roessler, 1917-1918).
»Italijani nam cerkve podirajo, a naši vojaki nam zidajo nove« so konec aprila 1916 zapisali v Pozdrav iz domovine našim vojakom na bojišču (25.4.1916, št.5, str.2). Tiskani mediji so poročali o slovesnosti ob postavitvi temeljnega kamna 4. aprila. Dogodku sta prisostvovala nadporočnika Geyling in Jablonszky in posebej slovesno je bilo, ko so pod vhodnimi vrati v kovinski kapsuli vzidali »ustanovno listino«, ki jo je na pergament z umetniško pisavo napisal nadporočnik Geyling. Na podlagi ohranjene fotografije vemo, da so listino podpisali general Rudolf v. Stöger-Steiner, poveljnik 15. korpusa; general Guido Novak, poveljnik 50. pehotne divizije; generalmajor Karl Gerabek, poveljnik 3. gorske brigade in podpolkovnik Alois Martinek poveljnik pehotnega polka I/91. Vsak posameznik pa se je ob simboličnem udarcu s kladivom zaobljubil, da bo sodeloval pri gradnji spomenika, dokler ne bo dokončan (Roessler, 1917–1918, str. 719).
Obljubo so držali in že 1. novembra 1916 cerkev predali namenu. K uspešni in hitri gradnji pa je veliko prispeval nadporočnik Géza Jablonszky, vodja gradnje. Zelo dobro je znal organizirati delo, porazdeliti razpoložljivo delovno moč, pravočasno priskrbeti gradbeni material in slediti tako arhitektonskim kot umetniškim zamislim Geylinga. (Roessler, 1917–1918, str. 719).