19. stoletje

Creme de la creme ljubljanske družbe se je zbirala na plesih v maskah v Redutni dvorani, tam je prirejalo maskirne plese tudi Društvo za vzdrževanje otroškega zavetišča, redni plesi pa so bili tudi v dvorani na Strelišču, kot smo že omenili, so bili namenjeni srednjim slojem. Leta 1836-1838 so sezidali poslopje Kazine, sprva kot čitalnico in zabaviščni prostor uradnikov in trgovcev, prirejali pa so tudi predpustne in pustne plese. Plesišče s kavarno je bilo tudi v Kolizeju, sezidanem leta 1845 in prvotno namenjenem za prenočevanje in oddih vojaških enot, ki so se premikale v Italijo in nazaj. (Kuret, 1984) Dokaz, da so Ljubljančani v pustnem času plesali tudi tam, najdemo v poročilu Ljubljanskih novic ob požaru poslopja leta 1847: » … in to poslopje nam je ravno sedaj pogorelo, ko bi imeli popotni vojaki, na Laško namenjeni, v njem stanovati. – zdej ko so bile o prihodnim pustu marsiktere veselice v pomoč ljubljanskim ubogim, za bolnišnico kupčijskih mladeničev, za oskerbništvo zapušenih otrok, in za več druzih miloserčnih del namenjene  …” (Mrak, 2014)

Zanimivo kroniko ljubljanskega družabnega dogajanja, kamor so spadali tudi plesi in zabave v letih 1835-1845 je v neobjavljeni satiri Nebeška procesija podal sam France Prešeren, podobo pa dopolnjuje z zabavljico o »božjih in hudičevih« hišah. S slednjimi simbolizira staro gledališče, Reduto, Strelišče, Kolizej in Kazino. Čeprav je pesnik v svojih zabavljicah grajal mestno gospodo in njene navade, pa se je tudi sam udeleževal javnega življenja v mestu. Bil je član Kazine, zahajal je na plese, kjer je upal na Julijino navzočnost. Kasneje, ko se je zbližal z Ano Jelovšek, jo je kar sam popeljal na ples. Hči Ernestina pripoveduje o dogodku z začetka leta 1839:“Pred pustom jo je pregovoril, da se je udeležila maskarade s svoji prijateljico; tudi on je šel tja in smela je plesati, kolikor je hotela, sam pa ni plesal nikdar, še celo v svoji mladosti ne.” (Mrak, 2014)

“Velikomestni” pustni korzo

V drugi polovici 19.stol. je imela Ljubljana že svoj »velikomestni« pustni korzo. Po podatkih Nika Kureta (1984) ga v svojih Spominih iz leta 1930 opisuje Anton Cerar-Danilo. Izvemo, da je bil pustni torek leta 1868 v Ljubljani zelo živahen. Vzneseno opisuje, da je bilo vse na ulici, ljudje so prihajali celo iz okolice mesta, da bi se lahko udeležili karnevala, ki so ga pripravljali že ves teden. Že dopoldan so našemljeni prodajalci konfetov ponujali svojo robo. Iz Šempetrskega predmestja so po starem običaju pripeljali v mesto svojo »brno«(pod plahto skrit fant, včasih dva ali trije z lončenim loncem za glavo, predstavlja žival podobno konju, oslu, kozi), vsi našemljeni, v živo kričečih oblekah. Popoldan so se valile množice v Zvezdo in na Kongresni trg. Pripeljale so se tudi okrašene kočije v katerih so sedele kostumirane dame z vrečami polnimi konfetov. Zbirališče je bilo na Kongresnem trgu, nasproti takratnemu gledališču (poslopje današnje Filharmonije), Turška muzika pa je bila nameščena v paviljonu v Zvezdi. Pisana povorka je zavila ob Nunski cerkvi naokrog po Kongresnem trgu. Na Kazinski in gledališki terasi je bila zbrana elegantno oblečena ljublanska gospoda, v veselem razpoloženju je pričakovala pisano povorko. Pisec se spominja trušča in gneče, ki je nastala ob trosenju bonbonov, oranž in cvetja iz balkonov. Da ne bi bilo nesreč, so morali posredovati prisotni vojaki. Tako reprezentančni pustni korzo se je počasi izrodil.  O tem, kako manj veličasten je bil dobrih deset let pozneje, poroča dijak iz leta 1918 napisanega dela Vzori in boji avtorja Jožeta Debevca, ki ga zopet navaja Niko Kuret (1984). Dijak se kritično spominja dogodkov v Zvezdi na pustni torek, februarja 1880. Ljudje so se zdolgočaseno sprehajali »gori in doli«, vse polno je bilo konfetov, ki so si jih metali v obraz. Tudi maskiranci ga niso navdušili, še posebno se zgraža nad podobami nun, ki so jih policaji po njegovem mnenju upravičeno odstranili. Opisuje, kako so maškare po ulicah vodile nekakšno kamelo, ki naj bi nadomestila sijaj nekdanje »brne«. Pred Kazino so se maškare usedle v kočije in se vozile okrog Zvezde. Popoldne je prišlo na balkon nekaj pomembnih meščanov, po običaju so trosili sladkarije in pomaranče, kar je povzročilo veliko gnečo. Leta 1887 je časopis Slovenec poročal, da »…predpustne norčije iz leta v leto pešajo. Od nekdanje elegance velikomestnih iger … ni ostalo nič…«. Kazalo je, da se je nekdanji karneval ne le osiromašil, ampak tudi izrodil. Karnevala potem ni bilo več. (Kuret, 1984)

Zato se je Ljubljansko meščanstvo odločilo za maškarade v plesnih dvoranah in zaprtih krogih. Organizirati se je začel Ljublanski sokol. Na maškaradi leta 1887 so nastopili kot maske »kmečki fantje« in »kmečka dekleta«, harlekini, hudiči, klovni, ribiči, zamorci, sonce, sadje… Deset let kasneje so na sokolski maškaradi zopet oživili »brno«. Leta 1887 časopis Slovenski narod poroča: »Brna, ta pristno ljubljanska brna, ki je pred leti iz Ljublane izginila kot kafra, se pokaže na maškaradi vsa prerojena in novo oživljena.« V starih časih so jo negovali, bila je v veselje starim in mladim, vse prebivalstvo Kravje doline (področje današnjega Tabora) in še daleč naokrog je bilo tisti dan na nogah. Potem pa so jo začeli zanemarjati, v varstvo jo je prevzela celo policija. Sokolom je uspelo spremeniti brno v »salonsko«, tako da se je brez nevarnosti lahko udeležila pustnega sprevoda. (Kuret, 1984)