Publicist

Bevk je v publikacijah, ki jih je urejal, tudi objavljal prispevke. Pisal je za dijaški list Alfa, pri katerem je opravljal še vlogo tiskarja. Kot pisec je sodeloval pri Večernem listu, Mladosti in Slovencu. Članki v teh publikacijah so vsebovali predvsem ocene o novih knjigah, razstavah in gledaliških predstavah. Ko je prevzel uredništvo Mladike, ki je bila pretežno nabožna publikacija, je vanjo začel vključevati več kulturnih prispevkov. S svojimi književnimi razpravami in opisi kulturnih dogodkov je želel bralcu   približati čut za kulturo naroda.

Nekoliko bolj politično obarvano Bevkovo pisanje je mogoče prebrati v političnem tedniku Goriška straža, vendar je sam priznaval, da mu je bilo v tistem času ljubše kulturno področje kot politično. Se je pa izkazal s humoristično-satiričnimi objavami v Čuku na pal’ci, ki je zadnja leta svojega obstoja izhajal vsak teden in bil zelo bran. Do leta 1928 je pisal tudi za Edinost – časnik slovenskega političnega društva iz Trsta. Ideje in cilji Edinosti so se povezovali z Bevkovimi: zavzemanje za rabo slovenskega jezika v javnosti ter širjenje narodne zavesti in domoljubja.

Posebno pronicljivi so bili njegovi uvodniki in prispevki za medvojni časnik Partizanski dnevnik. Bil je namreč njegov zvesti sodelavec in je za en mesec poprijel tudi za uredniško pero. V svojih uvodnikih (skupno naj bi jih bilo 34) in prispevkih je poudarjal idejo o ljudskih odborih, se zavzemal za suverenost ljudske oblasti in za svobodo samoodločanja. Svoje ideje je izražal na neposreden, oster in odločen način, vendar s preprostimi besedami, ki želijo nagovoriti preprosto ljudstvo.

Leta 1946 je ustanovil novo revijo z imenom Razgledi – bil je njen urednik in pisec besedil:  pretežno je šlo za recenzije knjig in članke s sodobno družbenopolitično noto. V prvem letniku Razgledov je objavljal tudi svojo prozo, in sicer vojna pričevanja z naslovom Pot v svobodo, ki so izhajala v več delih.