Radovan Zogović se je rodil v Mašnici, na severovzhodu Črne gore 19. avgusta 1907. Pred drugo svetovno vojno je živel v Skopju, Zagrebu in Beogradu, delal kot literarni kritik in srednješolski učitelj in se pridružil Komunistični partiji Jugoslavije. Njegovo prvo pesniško knjigo, Glineni golubovi, je jugoslovanski kraljevski režim prepovedal.
Leta 1941 se je pridružil partizanom, po drugi svetovni vojni pa je bil ena najpomembnejših osebnosti v jugoslovanski vladi, kot vodja propagande Komunistične partije Jugoslavije, avtor več programskih in polemičnih člankov in kritik. Leta 1948 je bil izgnan iz Zveze komunistov in je bil v hišnem priporu v zvezi s Titovo-Stalinovo razcepitvijo. Obtožen je bil stalinističnega in črnogorskega nacionalizma.
Njegova poezija je bila sprva zelo družbeno angažirana, kritična in polemična do družbene realnosti, v poznejših pesmih pa prevladujejo pokrajinski in domovinski motivi. Njegove pesmi so bile prevedene v številne jezike, sam pa je prevajal dela iz ruskih, bolgarskih, turških in makedonskih avtorjev, med njimi Vladimirja Mayakovskega, Anne Akhmatove in Nazima Hikmeta. Radovan Zogović je eden izmed vidnejših prevajalcev Majakovskega. Umrl je 5. januarja 1986 v Beogradu.
Leta 1940 se je zdravil v sanatoriju za tuberkulozo v Topolšici Radovan Zogović, urednik revije Umetnost in kritika. Prav zato je Kajuh začel zahajati v Topolšico. Zogović je Kajuha pobliže seznanil s pesmimi Majakowskega, mu posodil njegova izbrana dela in mu prebiral svoje prevode pesmi ruskega revolucionarja, nekatere je ob teh srečanjih sproti prevajal iz originala. Tako je vzbudil v Kajuhu globlje zanimanje za Majakowskega, za ruski jezik in literaturo. V Kajuhovi zapuščini naletimo na prvi ohranjeni prevod pesmi Radovana Zogovića Golobje. Kajuhov poskus prevoda, ki je verjetno nastal v času zbližanja z Radovanom Zogovićem, je na listu iztrganem iz zvezka. Prevod ni dokončan, razkriva pa nam prizadevanja, da se čimbolj približa originalu.
- 4. 1940 piše Kajuh o srečanju z Zogovićem v svojem pismu prijatelju Konstantinu Nahtigalu:
- IV. 40
….zadnje čase občujem z ljudmi velikega formata. So namreč v Topolšici – bolni, ampak odlični ljudje. Zogović Radovan – urednik včasih izhajajoče revije Umetnost in kritika ter eden najboljših srbskih socialnih lirikov, gotovo poznaš tudi Ti Zogovića iz one študije in odgovora Žarku Plamencu, Osude bez priziva v Naši stvarnosti, ki sem Ti jo lani posodil, in Janković, prejšnji urednik Bodučnosti, to so ti ljudje velikega formata. Povem Ti, da so čisto na liniiji. Ti ljudje silno obrajtajo slovensko književnost in jaz jim nudim knjige….
Te za danes pozdravlja Tvoj
Karli
Golubovi
Pred staklom brekcé grad kao brod pod parom,
grad dimi, okreće kola, daje signale – a ja ga ne čujem.
Vidim grad, a li ga ne čujem.
Grad je postao nijem,
Grad je postao brod što daleko, i sve dalje, putuje i dimi.
Poklopilo mu glavo zvono bolnice.
Negdje u hodniku lome lome se porcelanski koraci
(ili se lomi pod ili se lome kosti?).
Stojim uz prozor – staklo je ledna obloga po čelu –
i gledam:
grad je brod koji nijemo, i sve dalje odmiče i dimi.
Nad brodom lete bijeli golubovi.
Vjetar ih diže u nizu – bijelu rascetalu granu;
vjetar ih kida i raznosi kao bijele krizanteme.
- O golubovi moji, dragi golubovi!
A grad je nijem i plovi sve dalje, i sve je nemlji.
Ja vičem – lomi se staklo mojega glasa:
Stoj, grade nijemi, što ploviš pred prozorima bolnice,
Golubovi bijeli, sletite na moja ramena,
Padnite na moje goruće ruke, –
u moje pregrsti – bijele grud krizantema!
Ako smo posrnuli nijesmo pali!
Da dignem pod vama ruke, cvetovi rascvjetali.
Letite sa mene,
sa mojih ramena, sa mojih dlanova, sa moga srca.
Letite kroz pjenu jutarnjesunčane krvi –
na ljude koji uz drum veliki kao svjetilke gore,
na ljude koji se na drumu velikom bere,
na rešetke,
na ruke što se pružaju kroz prozore!