Junija 1936 je Poldika, kljub selitvi in težkim socialnim razmeram Pečarjeve družine, končala meščansko šolo z odličnim uspehom. Na zaključnem šolskem izletu na Hrvaško je prvič in zadnjič v življenju videla morje. Nekaj mesecev prej je bila na nepozabni poti na Dunaj in pri birmi v stolni cerkvi sv. Štefana. Po zaključnem šolskem izpitu je do petnajstega rojstnega dneva ostala doma.
Potem so prodali hišo št. 117 in smo se preselili …
… v hišo št. 23, zdaj Vrbanska št. 107 in tu smo vedno ostali. Bila je tudi hiša od očeta in jo je prezidaval in tako so bili tukaj razni najemniki.
K birmi me je botra povabila na Dunaj in sem tam bila v cerkvi sv. Štefana birmana in precej sem videla.
V šoli smo šli na izlete na Pohorje, Boč in v 4. meščanski šoli smo šli na morje v Sušak in na Trsat.
Na koru sem že lahko pela.
Oče nam je kupil sanke za Božič.
Igrala sem pri prvi igrici v dvorani v župnišču in tudi pozneje še večkrat.
Pozimi smo se povsod sankali, saj je bilo vse tako naše. Ni bilo nič nemirnega in nevarnega. Hribčki in ceste, vse je bilo za nas, pa če tudi smo imeli bolj skromno obleko ali obutev. Glavno je bilo veselje. Brat je tudi zmogel in z berglami hodil v šolo, pozneje tudi v mesto. Nekoč sta mi botra in teta kupili za božič obleko in čevlje.
Oče je opustil kovaštvo in šel v tovarno. Tu je bilo slabše. Ko sem končala šolo, nisem še vedela, kaj bom naprej. Botra in teta, žena strica Franca, sta določili, da se grem učit za šiviljo v modni salon Zidarič. Poznali so se. Nisem bila vesela. Tam je bilo zelo strogo in pozno smo včasih končali. Očemi je kupil kolo in vedno sem mu hvaležna.
Včasih smo doma ob zimskih večerih luščili fižol, koruzo in bučno seme. Luč smo morali varčevati in nisem smela dolgo čitati.