Dobri gospodarji konjev niso priganjali na silo in z njimi niso grobo ravnali.
Konji so imeli kratko življenjsko dobo. Zelo so trpeli, težko so delali. Če so lepo ravnali z njimi, so tudi več speljali. Pravi gospodarji konjev niso priganjali na silo. V mrazu so jih pokrivali s koci (dekami). V dežju ali snegu so uporabljali posebna pokrivala – cerade, ki so jih spredaj pritrdili na komat, na zadnjem delu pa so imele po dve usnjeni pentlji, skozi katere so potegnili zaprežnice, da so fiksno stale na konju med gibanjem. Pod njimi konji niso bili mokri, saj so lahko oddajali pot, cerada pa jih je ščitila pred dežjem in snegom. Ves čas vožnje v slabem vremenu so konji lahko imeli nameščena taka pokrivala. Furmani so skrbeli tudi za opremo, da se je vse svetilo, tudi okraski okoli komata.
Furmani so vozili s seboj hrano za konje. Zadaj so imeli na vozu pritrjeno korito z žitom in rezanco (narezano seno). Ko so se ustavili, so jim dali zobati. Nekateri furmani so bili do svojih konj tako pozorni, da so se ustavili, ko je zazvonilo poldne, nakrmili konje, jih napojili na najbližjem možnem mestu in šli naprej. Konji so morali imeti red.
Lojze Potočnik (intervju): Žrebci so bili nemirni, težko obvladljivi, kastrirani konji pa so bili mirni in vodljivi. Kobile so bile slabše za delo. Vsakih 18 dni imajo ovulacijo in se gonijo, zato so takrat nemirne, še posebej, če je kakšen žrebec blizu. Niso pri miru in brcajo, tedaj lahko pride do poškodb. Zato so imeli furmani raje kastrirane konje. Na Finžgarjevem vrtu so kastrirali naenkrat 18 žrebcev. Doktor Dominik Rode in takrat mladi živinozdravnik Franc Javornik iz Grosupljega sta kastrirala. Žrebce so pripeljali tudi s Krke in še od dlje. Kastrirali so jih, jih takoj vpregli v voz in se vrnili domov. Pogosto je prišlo do sepse in so konji poginili. Danes morajo konji po takem posegu mirovati.
Nekateri so grdo ravnali z živalmi, te pa so se branile tako, da so bile ‘žleht’, nekateri konji pa so bili že po naravi ‘žleht’. Pogoste so bile poškodbe nog, pretegnili so se, imeli naduho. Mlade konje so vpregali in jih preveč gnali, da so se pretegnili. Mnogi kmetje so pomagali plužiti ceste pozimi. Konje, ki so bili namenjeni za kmečko delo, so vzeli iz hlevov, kjer so že nekaj časa počivali in niso bili udelani, pa so se prehladili in pretegnili, dobili so nedeljsko bolezen.
Anton Lukše (intervju): Konjem, ki so na poti opešali, pa so furmani želeli, da bi še prišli domov ali pa nekaj do konca naredili, so namočili kruh v vino, da so dobili moč. Zadnje moči so dali taki konji iz sebe, potem so pa dolgo ”prihajali k sebi”.
Kadar so konja podkovali, so mu kopita vedno z mastjo namazali, predvsem zunanje stene kopita, s svinjskim lojem, ki ni bil slan, da ni razžrl kopita. Pozneje so že s ‘šmirom’ in oljem mazali, a to ni bilo zdravo.
Avgust Burger (intervju): Kovači so konjem, ki so bili že v letih, brusili zobe. Na spodnjih in tudi zgornjih čeljustih nastanejo špice in to konja v ‘mavel’ bode do krvi. Konj ne more jesti, shujša, ‘ošvohni’. Okrogle ‘čike’ dela, kar v gobcu vali travo v šopih. Kovači so dali konju v gobec posebne kozice, da ni mogel zapreti gobca, in so s posebno pilo tiste špice zbrusili, pa je bil konj spet za nekaj let dober.
Lojze Potočnik (intervju): Konji, kadar niso delali, so se pasli. Govorili so, da je živina bolj zdrava, če jo napajamo v Bregu (danes Grosupeljščica).
Živino sem gnal po cesti mimo Koščaka in po grabnu do napajališča v bližini Šmucovega mlina. Bil sem še majhen in slaboten, pa mi je živina uhajala. Enkrat je ušla v vrt pri Ilovarju in je popasla zelje. Kriv in kregan sem bil pa jaz.
Ko sem enkrat prignal do ceste (danes Ljubljanska cesta), se je mimo peljal predsednik Tito. Njegov avto je bil že mimo, spremstvo pa je še vozilo in krave so jih ovirale, saj niso bile navajene, da jih kaj ustavlja na poti na napajališče. Nekaj živali mi je že ušlo čez cesto, policaji pa so me zadržali, da so šli avtomobili mimo. Naj grem stran s temi kravami, so vpili. Na srečo je vsa živina srečno prišla čez cesto.
Enkrat sva jahala ob živini, ki je šla na napajališče, na konjih s Cvetkovičevim Marjanom. Jaz sem imel našega konja, Marjan pa Finžgarjevo kobilo. Kobila se je ulegla v vodo. Marjan je stopil z nje, kobila pa je pobegnila. Bil je hud mraz in ko je prišel peš do Finžgarjevih, je obleka na njem čisto zmrznila, da se je komaj premikal. Bal se je, kaj bo povedal lastniku kobile, pa se je žival že sama vrnila v domači hlev.
