Danes se po njem imenuje ulica na obrobju mestnega jedra, ki si jo je moral njen nosilec nekako ponovno »priboriti«. Prej Razlagova ulica je namreč v bivši državi po pobratenju občine Celje z občino Čuprija postala Čuprijska. Šele po osamosvojitvi je ponovno pridobila svoje staro ime.
Radoslav Razlag se je rodil v Radoslavcih pri Ljutomeru. Ljudsko šolo je obiskoval pri Mali Nedelji, gimnazijo najverjetneje končal v Mariboru, na graški univerzi pa je nato študiral bogoslovje in pravo. Iz prava je bil promoviran leta 1854. Že v študentskih letih se je skušal uveljaviti v ilirskem gibanju, kamor sta ga usmerjala predvsem njegova sodobnika Anton Krempl in Stanko Vraz. S prozo in poezijo je sodeloval v Drobtinicah, celjskih Slovenskih novinah in drugih takratnih časnikih. Leta 1853 se je Razlag kot pisec ponovno vrnil k izvornemu slovenskemu jeziku.
Zaposlil se je kot pravnik v Gradcu, hkrati pa učil tudi na slovenski realki, prevajal zakone in vladne razglase ter kot poznavalec pravne terminologije v Gradcu 1862 izdal priročnik Slovenski pravnik. Leto kasneje je izdal tudi prvo pesniško zbirko z naslovom Pesmarica. Med leti 1862/70 je delal kot odvetnik v Brežicah, svoj prvi politični uspeh pa dosegel na deželnozborskih volitvah 1865, ko je bil končno le izvoljen v kmečki kuriji celjskega volilnega okraja v štajerski deželni zbor. Tam je skupaj z Mihaelom Hermanom in kasneje dr. Josipom Vošnjakom odločno zastopal narodnostne pravice štajerskih Slovencev in zagovarjal federalistično ureditev Avstrije. Leta 1867 je bil ponovno izvoljen v štajerski deželni zbor, vendar je že naslednje leto odstopil, ker se ni strinjal oziroma ujemal z ostrimi nastopi svojih štajerskih sonarodnjakov.
Spomladi 1870 se je na prigovarjanje Lovra Tomana preselil v Ljubljano. Bil je izvoljen v kranjski deželni zbor, leta 1871 pa je bil imenovan celo za kranjskega deželnega glavarja. Tako je Razlag kot Štajerec postal prvi slovenski deželni glavar Kranjske, kar pa ni bilo všeč Bleiweisu in Costi, ki je sam računal na to mesto. Njegova politična treznost in načelnost sta mu ustvarila nasprotnike celo med slovenskimi politiki in njegov sodobnik Fran Šuklje ga je med drugim označil takole: » Sam po sebi gotovo simpatična prikazen – mož čistih rok in neoporečen rodoljub, vendar povsem nedostaten kot politik, brez državniške nadarjenosti. Odrekel je tudi kot deželni glavar; končno se je odpovedal javnemu življenju in je umrl osamljen in skoraj pozabljen od naroda, kateremu je vendarle hotel pomagati.«
Zaposlil se je kot pravnik v Gradcu, hkrati pa učil tudi na slovenski realki, prevajal zakone in vladne razglase ter kot poznavalec pravne terminologije v Gradcu 1862 izdal priročnik Slovenski pravnik. Leto kasneje je izdal tudi prvo pesniško zbirko z naslovom Pesmarica. Med leti 1862/70 je delal kot odvetnik v Brežicah, svoj prvi politični uspeh pa dosegel na deželnozborskih volitvah 1865, ko je bil končno le izvoljen v kmečki kuriji celjskega volilnega okraja v štajerski deželni zbor. Tam je skupaj z Mihaelom Hermanom in kasneje dr. Josipom Vošnjakom odločno zastopal narodnostne pravice štajerskih Slovencev in zagovarjal federalistično ureditev Avstrije. Leta 1867 je bil ponovno izvoljen v štajerski deželni zbor, vendar je že naslednje leto odstopil, ker se ni strinjal oziroma ujemal z ostrimi nastopi svojih štajerskih sonarodnjakov.
Spomladi 1870 se je na prigovarjanje Lovra Tomana preselil v Ljubljano. Bil je izvoljen v kranjski deželni zbor, leta 1871 pa je bil imenovan celo za kranjskega deželnega glavarja. Tako je Razlag kot Štajerec postal prvi slovenski deželni glavar Kranjske, kar pa ni bilo všeč Bleiweisu in Costi, ki je sam računal na to mesto. Njegova politična treznost in načelnost sta mu ustvarila nasprotnike celo med slovenskimi politiki in njegov sodobnik Fran Šuklje ga je med drugim označil takole: » Sam po sebi gotovo simpatična prikazen – mož čistih rok in neoporečen rodoljub, vendar povsem nedostaten kot politik, brez državniške nadarjenosti. Odrekel je tudi kot deželni glavar; končno se je odpovedal javnemu življenju in je umrl osamljen in skoraj pozabljen od naroda, kateremu je vendarle hotel pomagati.«