Predniki Vere Terstenjak so bili trden slovenski rod, ki je živel pod zvonikom cerkve svetega Vida v Šentvidu v dobski pražupniji vse tja do Jožefinskih reform in kasneje v župniji Brdo, ali kakor danes uradno imenujemo ta kraj, v Šentvidu pri Lukovici.
Niso le prislovno živeli pod zvonikom sv. Vida, tam so živeli dobesedno, saj je družina Mlakar živela pri Krpaku v hiši Šentvid št. 3 (danes Veidrov trg 4), na domačiji na mestu katere danes stoji Kulturni dom Antona Martina Slomška. Krpakovi so se kasneje preselili v novo hišo ob glavni cesti, Verini sorodniki pa so zemljišče, kjer je bila nekdaj domačija, podarili cerkvi sv. Vida. Šentviški duhovnik in ekspozit dr. Janez Veider je na tem zemljišču pred 2. svetovno vojno organiziral in vodil izgradnjo prosvetnega doma. Prednikov in zgodb je veliko, v tej digitalni zgodbi o Veri Terstenjak bomo skočili do vile Mazuran, kjer se je leta 1944 rodila. Antonija Švarcel (tudi Švarcelj) se je leta 1876 na Brdu poročila z na Hrvaškem rojenim Nikolajem Mažuranom. Nikolaj je uporabljal obliko priimka Mazuran, verjetno zaradi lažje rabe tudi v nemškem jeziku, saj je bil po poklicu vojak in kasneje uradnik na okrajnem sodišču na Brdu pri Lukovici. Po poklicu je bil poročnik 12. artilerijskega regimenta, ob času poroke pa je bil že zaposlen kot uradnik v cesarsko-kraljevem davčnem uradu na Brdu pri Lukovici. Antonija in Nikolaj sta imela štiri otroke. Kot tretja se je leta 1878 rodila Elizabeta Marija Ana, ki so jo klicali Elza.
Na grad Brdo pri Lukovici je iz štajerskega Majšperka prišel delat Leonard – Leo Terstenjak (roj. 1876). Leta 1909 se je poročil z Elzo Mazuran. Naslednje leto, 11. septembra 1910, sta prav tam povila sina Nikolaja Marjana, Verinega očeta, ki je bil njun edini otrok.
