Bil je izjemno željan znanja, zato se je stalno izobraževal in dopolnjeval podedovano knjižnico (nad 700 enot gradiva zdaj hrani SAZU v Ljubljani). Večkrat je v želji po proučevanju potoval v evropske prestolnice umetnosti, v München, Nürnberg, Prago, na Dunaj, v Rim, Firence, Padovo in Benetke. Postal je odličen poznavalec umetniških slogov in sakralne umetnosti. Čeprav ni bil deležen akademske izobrazbe, je napredoval v vrhunskega mojstra rezbarja, kiparja ter oblikovalca notranje opreme cerkva. Največje priznanje v strokovnem smislu je doživel leta 1904, ko je bil imenovan za konservatorja Centralne komisije za varstvo spomenikov na Dunaju. Zaslovel je tudi kot eden najboljših učiteljev podobarstva, tako da lahko njegovo delavnico in zasebno obrtno šolo uvrstimo med najboljše pri nas in primerljive z evropskimi. Med leti 1907–1911 je poučeval risanje tudi na javni obrtni šoli v Radovljici. Med njegovimi učenci so nekateri postali dobri kiparji, med njimi je izstopal Jožef Pavlin, ki je po Vurnikovi smrti celo prevzel vodenje delavnice.
Preberi več