Fotografija je slika, ki nastane z delovanjem svetlobe na snov, občutljivo na svetlobo. Princip fotografije je bil prvič delno opisan leta 1802, najstarejšo ohranjeno fotografijo pa je leta 1826 ali 1827 s pomočjo kamere obskure, s tehniko, ki je poznana pod imenom heliografija, ustvaril francoski znanstvenik in izumitelj Nicéphore Niépce. Izraz fotografija je leta 1939 prvi predlagal britanski znanstvenik sir John Herschel (1792–1871), vendar je šele okoli leta 1860 izpodrinil druga poimenovanja po izumiteljih različnih fotografskih postopkov (heliografija, dagerotipija, talbotipija idr.).
Za uradno priznan začetek fotografije štejemo 19. avgust 1839, ko je bil v Francoski akademiji znanosti v Parizu slovesno razglašen izum dagerotipije, to je postopek fotografiranja na posrebreno, največkrat bakreno ploščo (izumitelj Louis Daguerre, 1787–1851). Dagerotipija velja za prvi komercialni fotografski postopek in v letih 1839–1860 tudi glavni fotografski postopek. V začetnem obdobju so se s fotografijo ukvarjali izumitelji in navdušenci, znanstveniki in likovniki. Med njimi je bil tudi Janez Puhar, prvi slovenski fotograf in izumitelj heliotipije, to je postopka fotografiranja na stekleno ploščo (1842). Z razširitvijo dagerotipije in nato fotografije z mokrimi kolodijskimi ploščami se je uveljavil nov poklic – fotograf. Nekateri od njih so se ustalili v posameznih krajih in si postavili svoje ateljeje. Ateljejski fotografi so bili mojstri tehnike in so ustvarjali kakovostna, likovno dovršena dela ter tako po svoje pripomogli k razvoju in širjenju fotografije. Po letu 1880, s pojavom tovarniško izdelanih suhih fotografskih plošč, ki so omogočile lažje in hitrejše fotografiranje, so se pojavili tudi amaterski fotografi.
Na Ormoškem se je fotografiranje pojavilo že pred prvo svetovno vojno. Ormoški motivi niso bili zanimivi le za domače, pač pa tudi za tuje fotografe, zlasti iz Gradca in Dunaja. Na osnovi njihovih fotografij so nastale prve ormoške razglednice. Na razglednicah iz začetka 20. stoletja so predvsem posnetki avstrijskih fotografov S. Franka in Hansa Schullerbauerja iz Gradca, V. Schuberta in Karla Schwiedernocha iz Dunaja, F. S. Petscharja s Ptuja, pa tudi nekaterih založnikov, ki pa na razglednicah niso posebej označeni tudi kot fotografi.
V času med obema vojnama so na Ormoškem delovali štirje poklicni fotografi, ki so se posvečali pretežno portretiranju v lastnem ateljeju. V Ormožu so to bili Matija in Marija Polak ter Štefan Hozyan starejši, v Lahoncih pa Anton Kosi. Po drugi svetovni vojni je v Obrežu pri Središču ob Dravi svoj atelje odprl še Rudolf Rakuša, ki se je s fotografijo amatersko ukvarjal že pred vojno. Ljudje so v fotoateljeje prihajali iz različnih vzrokov: zaradi izdelave osebnih dokumentov, ob različnih osebnih jubilejih in praznikih, ob krstu, birmi, poroki … Fotografi so svoje delo občasno opravljali tudi na terenu, da bi lahko dokumentirali različne slovesnosti, zborovanja, pustovanja, gradnjo objektov in druge dogodke, ki so se odvijali na vasi ali v mestu. Pogosti so tudi posnetki različnih kulturnih spomenikov ter notranjosti gostiln in trgovin, kar je lastnikom koristilo kot reklama za njihovo dejavnost. Že na najstarejših fotografijah je mogoče zaznati dogajanje, gibanje in razpoloženje ljudi. Fotografije so bile po navadi izdelane v formatu razglednice, razen tistih za osebne dokumente, ki so bile primerno manjše. Portretne fotografije so bile najpogosteje posnete z velikimi ali manjšimi mehovkami, to je lesenimi kamerami z mehom in s črnim platnom. Pod njo se je skril fotograf, da je skozi leče preveril nameravani posnetek. Potem je z objektiva snel pokrovček in ga ponovno namestil, ko je bila fotografska emulzija na plošči dovolj osvetljena. V 40. letih 20. stoletja so začeli uporabljati tudi manjše kamere, ki so že imele film in ne več fotografskih plošč.
Ateljeji ormoških fotografov so bili podobno opremljeni. Obsegali so sprejemni prostor, delovni prostor in temnico za izdelavo fotografij (razvijanje, kopiranje, povečevanje, retuširanje …). Ateljeji so običajno imeli velika steklena okna, da je bil prostor primerno osvetljen. Mojstri so najpogosteje fotografirali pri dnevni svetlobi, uporabljali pa so tudi druge vire svetlobe. Osrednji prostor v ateljeju je bil opremljen z zavesami, s platni za ozadje, stojali, stoli in z raznimi igračami, npr. s punčkami, s konjički, z medvedki, avtomobilčki, tudi z božičnimi smrekicami, ob katerih so se fotografirali predvsem otroci. Premikajoče zavese na stropu in steni ter črno-bela ozadja so omogočala senčenje in osvetljevanje fotografskega motiva. Ateljeji so imeli tudi vitrine, v katerih so mojstri razstavljali svoje fotografije, s čimer so želeli privabiti stranke.
