Leto 1950 se je v zgodovino Celjskega tednika zapisalo še z enim pomembnim dogodkom. Uredništvo je 11. novembra obvestilo “vse naročnike in čitatelje “, da se njihov list ne imenuje več Celjski tednik, ampak »Savinjski vestnik«.
»Spremembo smo izvršili zato, ker je tednik glasilo Osvobodilne fronte treh okrajev, ne pa samo mesta Celja ter je pričakovati, da se bo list predvsem z novim letom razširil in dobil več sotrudnikov in naročnikov tudi iz okrajev Celje-okolice in Šoštanja. Iz teh razlogov, zlasti pa upoštevajoč želje naših sodelavcev in naročnikov iz okolice Celja in Šoštanja, smo spremenili naziv lista ter smo uverjeni, da se bodo s tem strinjali tudi ostali naročniki našega lista«, je bilo zapisano v dopisu uredništva.
V začetku petdesetih let je izšlo vsako leto 50 do 52 številk, vendar je bilo pomanjkanje papirja tolikšno, da so Savinjski vestnik izdajali izmenično na dveh oziroma štirih straneh. Izjema so bili le »veliki« prazniki, novo leto, prvi maj in dan republike, ko se je časnik odebelil na 14 oziroma na 16 strani.
Vsebina časnika je postajala bolj odprta, saj je komunistična oblast novembra 1952 ukinila agitprop, januarja 1953 pa je bil sprejet nov ustavni zakon, ki je že odražal nove poglede na kulturno problematiko. Članke s politično tendenco so popestrili prvi podlistki, kmetijski in gospodarski nasveti ter literarne črtice. Rubrika Celjske bodice je prinašala humorno – satirične vsebine, Celjski obrazi pa bolj in manj znane obraze s celjskih ulic. Kot priloga Savinjskega vestnika je izhajala tudi Tribuna olepševalnega društva, s katero so želeli opozarjati na »napake, ki so kvarile izgled Celja«.
Želja uredništva je bila tudi, da bi mesečno izdajali literarno prilogo, vendar so finančni razlogi (mogoče pa tudi politična nesprejemljivost) zavrli njen razvoj.
V začetku petdesetih let je izšlo vsako leto 50 do 52 številk, vendar je bilo pomanjkanje papirja tolikšno, da so Savinjski vestnik izdajali izmenično na dveh oziroma štirih straneh. Izjema so bili le »veliki« prazniki, novo leto, prvi maj in dan republike, ko se je časnik odebelil na 14 oziroma na 16 strani.
Vsebina časnika je postajala bolj odprta, saj je komunistična oblast novembra 1952 ukinila agitprop, januarja 1953 pa je bil sprejet nov ustavni zakon, ki je že odražal nove poglede na kulturno problematiko. Članke s politično tendenco so popestrili prvi podlistki, kmetijski in gospodarski nasveti ter literarne črtice. Rubrika Celjske bodice je prinašala humorno – satirične vsebine, Celjski obrazi pa bolj in manj znane obraze s celjskih ulic. Kot priloga Savinjskega vestnika je izhajala tudi Tribuna olepševalnega društva, s katero so želeli opozarjati na »napake, ki so kvarile izgled Celja«.
Želja uredništva je bila tudi, da bi mesečno izdajali literarno prilogo, vendar so finančni razlogi (mogoče pa tudi politična nesprejemljivost) zavrli njen razvoj.