Kulturna dediščina šavrinske Istre je polna ustnih in pisnih pričevanj, ki so bila največkrat objavljena v zadnjih dveh desetletjih dvajsetega stoletja. Dogajalni prostor so najpogosteje z dejanskimi imeni poimenovane šavrinske vasi z nekaj skromnimi prebivališči za ljudi in živali, dvorišča, pokopališča, ceste, potoki, reke Rižana, Rokava in Dragonja. Poleg resničnih in izmišljenih oseb nastopajo v številnih besedilih tudi dobra in hudobna mitološka bitja, ki so si jih ljudje po vaseh različno predstavljali. Ljudske pesmi iz šavrinske Istre se navezujejo na preprosto življenje tukajšnjih ljudi, na vsakdanjik in praznik, prevladujejo lirske pesmi, predvsem ljubezenske. Zbirateljice tega ustnega gradiva so potomke Šavrink, tem pa so največkrat tudi večino pesmi povedale ženske, ki so besedila slišale od sorodnikov ali znancev, rojenih v začetku 20. stoletja, ko je bilo verovanje v moč magičnih sil še močno živo.
Avtorska pesniška besedila o življenju v Šavriniji so bila objavljena v drugi polovici prejšnjega življenja in odražajo avtorjevo navezanost na domačo pokrajino in njenimi ljudmi. Pesmi so nastajale brez tujih zgledov, iz osebnih doživetij, v tradicionalni ali bolj sodobni obliki. Kocjančičev verz je klasičen, Pribčev bolj sproščen, Jurinčičev in Bržanove bolj modernističen. V njih so izražena njihova čustva, vrednote in tudi kritičen odnos do predstavnikov oblasti, kot pri Bržanovi ali Štok Vojska, pri Kocjančiču, Jurinčiču in Pribcu pa zaznavamo, kako so se tudi tukajšnji ljudje hitro prilagodili sodobni družbi, izgubili moralni kompas in povezavo z domom. Številna prozna besedila pripovedujejo o življenjskem okolju posameznega avtorja in njegovem odnosu do ljudi. Avtobiografskost, biografskost in domoznanskost se najbolj prepletajo v prozi Marije Franca, Dušana Jakomina, Rafaela Vidalija in Alojzija Kocjančiča. V novelah in romanih Marjana Tomšiča beremo številne zgodbe o garaških ljudeh, žilavih šavrinkah in o težkem življenju pred drugo svetovno vojno in po njej. Pogosto pa Tomšič s fiktivnim čarodejnim in magičnim svetom prikaže resničnost bolje kot vsakdanja realnost in dogodki dobijo simbolične razsežnosti.
Pisanje v šavrinskem narečju je bila zavestna, pogumna in malo pozna odločitev omenjenih avtorjev. V 60. in 70. letih prejšnjega stoletja to narečje ni vstopalo v književnost, tudi v šolah ni bilo zaželeno. Šele v osemdesetih letih izidejo knjige, v katerih so avtorji (Tomšič, Jurinčič) vnašali narečne izraze. Desetletje kasneje postane narečni jezik mnogih besedil, ki so večkrat opremljena s slovarčkom narečnih izrazov. Tako so lažje dostopna bralcem, ki narečja ne obvladajo, a želijo skozi jezik spoznati te ljudi in njihovo življenjsko okolje. Z narečjem ujamemo lepoto, optimizem, sanje, duhovnost, svetlobo besed pa v težkih ali nejasnih trenutkih razjasnimo težke, jezne, grenke, strupene misli in besede. Vse so na poti k našim koreninam, vse popestrijo naš pogovorni jezik in mnoge bogatijo slovenski knjižni jezik. To spoznanje se zadnja leta kaže tudi pri šolskem pouku in na različnih kulturnih prireditvah.
