Schwarzenstein, 1912

Izprva se ti zdi, da je to cela naselbina; toliko je različnih poslopij. Ko pa stopiš v »kočo«, skoraj pozabiš, da si na koncu sveta, od ko­der ti je mogoče naprej samo čez ledenike. Ako imaš denar, ti je vsa udobnost na razpolago: topla kmečka obednica, elegantna restavra­cija, slavnostna dvorana, verande s krasnim razgledom — samo če ni megleno — vestibul, sila umetno zgrajene kleti, ledena votlina, električna razsvetljava, pošta dvakrat na dan, brzojavna in telefon­ska zveza s celim svetom, da, celo s tisto trdosrčno oskrbnico gori v Furtschlagelskem domu, ki ni hotela filozofu posoditi pečata; nada­lje lepe spalnice z različnim številom snažnih postelj, no, in ako imaš kaj denarja odveč, ga lahko naložiš takoj v poštni hranilnici. Tudi družbe ti ni treba pogrešati; kajti gostov je vedno toliko kakor v dobri gostilni na najživahnejšem kraju kakega večjega mesta. Ako si pa samotarec, idi kakih pet minut daleč od koče, in nihče te ne bo motil.

V Dominikovi koči so naju strašili, da ne bova dobila prostora v »Berlinu«, a to pot so se zmotili. Na pošti sem dobil za štiri krone pravico do lepe sobe z eno posteljo brez filozofov, ki glasno spe, in brez mucov, ki salame jedo. Gospodična je bila celo tako prijazna, da je Lojzetu odkazala takoj prvo številko poleg mene. Ker sem ve­del, da pridem v odlično družbo, ki hodi po gorah v raševini, k obedu pa seda k »smokingu«, sem tudi jaz oblekel »večerno obleko«: za­menjal sem okovanke s plezalkami in vtaknil v žep svež robec. Lojze pa je bil celo tako nečimrn, da se je obril.

Vse obednice so bile napolnjene. Ker pa je Lojze prijazen, jaz pa krotek, sva dobila kmalu prav dober prostorček pri peči. Tudi želod­čne potrebščine niso bile napačne. Po obedu je šel Lojze v svojo sobo »premišljevat«,  jaz pa sem stopil na verando. Razgled z nje je bil prekrasen………

 

Po snežišču sva hodila prav imenitno, ker so turisti pred nama izhodili prav lepo gaz. Zato sva jim bila vedno bližje, dasi sva vselej malo obstala, kadar se je prikazal kak nov vrh.

Na koncu snežišča se pot cepi. Ako zaviješ na levo navzgor, pri­deš po silni strmini med velikanskimi razpokami na oster greben Ve­likega Morchnerja (3287 m) in po njem na vrh. Ker sva pa bila name­njena čez Schwarzenstein v Taufers, sva krenila proti vzhodu na Schwarzensteinkees. Tisti dan ni dobil Morchner nobenega obisko­valca; vse je hitelo na Schwarzenstein, kakor bi bil gori kak shod.

Sicer hodim že nekaj let sem po gorah gologlav, ker mi je dober prijatelj povedal, da hladna sapa bistri um; pa tam gori na sedlu pod Schwarzensteinom mi je veter nanosil toliko sipe, pa ne sladkorne, na glavo, da so mi začeli lasje zmrzovati. Kaj takega pa rado na mo­žgane potegne, da se prehlade in vnamejo.

Zato sem se na grebenu pokril, to se pravi, poveznil sem klobuk tja, kjer je običajno glava. Sem se li res pokril ali ne, ne vem dobro; kajti bil sem kar naenkrat zopet odkrit. Za klobukom pa niti pogleda­ti nisem utegnil, ker sem imel dosti opraviti, da še mene ni vihar po­slal za njim. Pa tudi vredno ni bilo. Ko bi mi bil vihar glavo odnesel, bi se bil že ozrl za njo, za klobukom se pa ni izplačalo, in to še za ta­kim, ki je bil čisto nov. Da, ko bi bila to rajnka klofetica slavnega spomina, za njo bi se ne bil samo ozrl, ampak šel bi jo bil tudi iskat; toda izgubil sem jo bil že mesec dni poprej.

Služila mi je zvesto, čeprav ne v namen, za katerega jo je klobučar naredil. Navadno mi je bingljala zadaj pripeta za nahrbtnik, včasih pa je bila tudi potrpežljiva posredovalka med menoj in mokrim kamnom ali mrzlim snegom, če sem nanj sedel; da, celo za žehtar bi jo bil po­rabil, pa se je krava, ki sem jo hotel pomolsti, spremenila v junca. Tako me je osemnajst let zvesto spremljevala na turah, ko naju je nenadoma ločila moja pozabljivost.

Bilo je tisto soboto pred otvoritvijo doma na Vršiču. Prišel sem z Montaža na Vršič, seveda po bližnjici čez Jalovec, ter hitel na vso moč skozi Pišnico v Kranjsko goro. Med potjo sem jemal nekaj iz na­hrbtnika in pri tej priliki pustil klofeto na tleh. Nenadomestljivo izgu­bo sem opazil šele na postaji. Najrajši bi bil šel svojo izgubljeno, ozi­roma pozabljeno družico iskat; ker pa sem imel že vozovnico, sem se moral odpeljati na Dovje.

Videl je nisem nikdar več. Upravičeno pa sumim, da jo je kaka za­stopnica nežnega spola našla in obdržala.

Moja klofeta je namreč imela obliko zvona. Prav tisto leto pa so nosile dame take zvonaste klobuke. V soboto pred otvoritvijo doma na Vršiču je romalo vse polno planink skozi Pišnico, pa je gotovo ena ali druga klofeto pobrala. Treba jo je bilo le še olepšati s trakom in kurjim peresom, pa je imela najmodernejši klobuk (Glockenhut). Svojo izgubo sem objavil v Planinskem vestniku ter prosil krivično posestnico klofete, naj mi jo vrne, kadar bodo prišli zvonasti klobuki iz mode, pa jo je rajši obdržala. Najbrž jo je dala prekrojiti . . .

Odkar mi je pa na Schwarzensteinu veter odnesel klobuk, ga v go­rah sploh nimam.

Čeprav sva z Lojzetom šla zadnja na pot, sva vendar prišla prva na vrh. Takoj za nama pa je prisopihal gologlav gospod, ki je bil že bolj v letih.

»Guten Morgen, Herr Kollega.«

Začudil sem se, kako bi bil jaz njegov tovariš. Ko pa se je nasme­jal, sem takoj spoznal, od kod to tovarištvo. Schwarzenstein je tudi od njega zahteval davščino v obliki klobuka. Njegov vodnik mi je po­vedal, da je to običajno. Vse klobuke odnese veter čez greben na drugo stran, tam jih pa pobirajo. Zato imajo v Schwarzensteinski ko­či celo zalogo klobukov, da se škoda lahko takoj popravi. Tudi meni so ga ponujali, seveda ne mojega, ker tisto jutro še niso utegnili po­birati, pa sem šel rajši gologlav domov.

Vodniki dobro vedo, kako zna briti vrh Schwarzensteina, zato so postavili takoj poleg triangulacije majhno leseno zavetišče, v kate­rem je vpisna knjiga poleg zabojev vinskih steklenic. Lojze je dal za steklenico 80 vinarjev, jaz pa za vpisnino 40. Ker sva steklenico lepo složno z združenimi močmi izpraznila, sva prišla vsak na svoj račun, zlasti, ker je Lojze bolj hitel.

Vihar si je menda z mojim klobukom potolažil jezo; kajti od časa do časa je popolnoma ponehal. Ker je bilo sončno, sva zlezla iz koli­be in sedla na streho.

Umaknila sva se ravno o pravem času. Zakaj kmalu potem so za­čele prihajati naveza za navezo in zavetišče je bilo naenkrat polno, iz njega se je pa takoj nato zaslišalo vpitje, smeh in žvenketanje kozar­cev. Naju je ta hrup zelo jezil. Ako hočeva poslušati vpitje, ni treba zato lesti na goro! Bilo nama je prav žal, da nisva šla na Morchner, tam bi bila imela vsaj mir.

Ko so se narazgrajali, so začeli prihajati na dan, najprej dame. Le­gle so na odeje, ki so jih pogrnili vodniki po tleh, ter se zamaknile v sonce, da bi dobile »Gletscherbrand«, s katerim so se hotele posta­vljati pri znankah, ki se niso upale na take naporne ledeniške ture. Mislim, da jih je sonce uslišalo ter jim poslalo dosti močne ultra vijo­lične žarke, da so potem, ko jih je jelo žgati, zvedele, po čem je »Gletscherbrand«. Ko so se vodniki zadosti okrepčali, so navezali svoje dame in gospode ter jih odgnali……….

 

In razgled? Na vrhu sva ostala skoraj dve uri, akoravno sva se tu in tam morala pred vetrom stisniti k steni zavetišča. Niti najmanjše meglice ni bilo videti na obzorju. Ker je bil zrak še vedno vlažen, so se videle gore tudi v največji daljavi nenavadno jasno. Na jugu smo dobro razločili celo ledišča Adamella in Presanelle, na zahodu se je izza Otztalskih Alp lesketal ledeni hrbet Bernine, na severu smo med sivimi skalnatimi vrhovi zapazili mogočni Dachstein in na vzho­du sva ponosno pokazala Švicarjem domače gore, ki so se bile to pot tudi odele z belimi plašči. V tem velikanskem krogu so se vrstili pred nami vrh za vrhom, ledenik za ledenikom, in vse to se je tako le­sketalo in bleščalo v sončni svetlobi, da so od časa do časa oči iska­le počitka v globokih dolinah, od koder so nas tu in tam pozdravljale ljubke vasice, ali na temno modrem nebu, ki se je v vsem svojem veličastju razpenjalo nad nami in nas gledalo mirno kakor božje oko.

Dolgo dolgo sva še sedela sama, ko ni najmanjši glas pretrgal smrtne tišine, ter zrla neprestano v ta božji svet. Med kraljevimi vr­hovi sva iskala starih znancev, jih pozdravljala in obujala najlepše spomine iz preteklih časov.

Pozdravljen, ponosni kralj Visokih Tur! V tvojem ledenem naročju se mi je zbudilo tisto veliko hrepenenje po samotnih, tihih belih pu­stinjah, hrepenenje, ki ne miruje niti v nemirnem življenju hrupnega mesta! In tam na zahodu stojite v lepi vrsti drug za drugim, kakor sem vas obiskal, Becher, Wilder Pfaff, Zuckerhutl, Weisskugel, Konigsspitze … Pozdravljeni! Vroči so bili tisti dnevi, a čudoviti.

Tudi tebe, mogočni Ortler, še nisem pozabil. Pozdravljen! Z Grossglocknerja sem se ti napovedal in čez teden dni sem bil preko gora, prelazov in dolin že na tvojem kraljevem temenu. Bocca di Brenta, Cima Tosa, Madronski ledenik, tudi vi ste mi še v najboljšem spominu. — In kako naj pozdraviva vas, bližnje sosede, Venediger, Dreiherrenspitze, Weisse Wand, in zlasti tebe, oholi Hochgall? Kako se ti sveti snežni greben, ki smo se na njem bojevali za vsako stopi­njo! Bili smo trije, združeni v celoto. Danes te pozdravljava samo dva, tretjega ni več … Globoko doli na jugovzhodu pod tistimi gora­mi, ki se komaj še vidijo, je našel večni počitek. Nemila smrt ga je zgrabila na domačih planinah, po katerih je hrepenel celo na tvojih večno lepih ledenih višinah. — Jožko, dragi prijatelj, kako te prav da­nes pogrešava, to veva in čutiva samo midva…

Ura je bila že enajst, treba je bilo hiteti, ako sva hotela biti drugo jutro doma. Z grebena prideva skoraj čisto po ravnem najprej na ši­roko Trippaško sedlo (3054 m) in od tod precej strmo navzdol na skalnati greben Trippaške rezi (Trippachschneide). Tu stoji lepa Schwarzensteinska koča (3000 m), ki imaš izpred nje skoraj ravno tako obsežen razgled proti jugu in vzhodu kakor s Schwarzensteina. Posebno lep je pa pogled na ogromne razzebe Trappaškega ledeni­ka, ki vali trdo pod kočo svoje ogromno ledovje navzdol. V koči se čisto malo pomudiva, nato se pa spustiva po strmi, z žico zavarovani stezi na Rotbachkees. Sonce je tu tako žgalo, da sva se za tisto ma­lo časa, kar sva ga porabila za pot čez ledenik, morala oborožiti z ledeniškimi očali. Ko pa prideva čez grobljo na lepo nadelano pot, jo udreva po Rotbaški dolini navzdol kakor za stavo. Lojze mi je na­mreč obljubil, da bo dal v Daimerjevi koči (1850 m) za grahovko, ker se je izlet tako lepo posrečil. Ko pa prihitiva do bajte, je bila vsa pol­na. Najprej so bili notri tisti razgrajači iz zavetišča, poleg tega pa še velika družba, ki je bila namenjena v Schwarzensteinsko kočo in se je med potjo tu napajala in krmila.

Z likofom torej ni bilo nič, kajti v tisto gnečo naju ni posebno mika­lo. Odšla sva torej kar naprej po dolini. Kar zapaziva čez dobre pol ure nad šumečim Rdečim potokom (Rotbach) lepo zeleno planico. »Tu si postaviva svoj šotor,« pravi Lojze, in kmalu nato sva ležala na mehki travi ter se sončila, potem ko sva se osvežila v mrzlem poto­ku. Poleg naju pa se je v samovaru kuhala voda, ki je morda šele pred kratkim časom pridrla visoko gori iz temnih duri Rotbaškega le­denika. Ko je bil čaj kuhan, nisva našla v nahrbtniku nič več sladkorja. Tedaj sežem v žep ter začutim v njem par majhnih oglatih košč­kov. Urno vržem vso vsebino žepa v samovar. Lojze goni in goni z žlico po čaju ter ga pokuša, toda nič prav mu ni všeč.

»Kakšen sladkor pa je to, da se ne raztopi?«

»Le dobro pomešaj in malo počakaj, pa se bo kmalu raztopil. Veš,« sem govoril prepričevalno, »dober sladkor je vedno trd.«

In ta je bil zelo trd. — Lojze vzame en košček med prste ter ga vr­že na travo, nato drugega in tretjega, dokler ni vseh pometal ven. Bi­li so sami kristali, ki sem jih nabral tam pod Dunajsko kočo.

»Kaj takega! Jaz sem pa ves čas mislil, da imam sladkor v žepu!«

Lojze me je pa samo ošinil s pogledom izpod čela in mirno rekel: »Ko bi te ne poznal tako dobro, bi ti verjel……….«

Dve uri, ki sva ju imela do odhoda prvega vlaka na razpolago, sva prav koristno po­rabila. Najprej sva v gostilni pri Plankensteinerju temeljito osnažila zunanjega človeka in skrbno uredila notranjega, nato pa sva šla na »promenado«.

Taufers, zelo obiskovano letovišče, sestoji iz dveh vasi, iz Sanda in St. Moritza. Nad njim se dviguje grič, na katerem stoji še dobro ohranjen grad, ki mu je dal ime. Sezidan je bil v trinajstem stoletju, popravljen pa v devetnajstem. Največje grajske znamenitosti so glo­boke, temne ječe. Ker pa midva z Lojzetom nisva prijatelja ne tem­nih ne svetlih ječ, sva si rajši ogledala lepo gotsko cerkev, čeprav je za tristo let mlajša od gradu.

Sand, kakor se Taufers tudi imenuje, je zelo ugodno izhodišče za vse vrste tur. Na jugu te vabijo Dolomiti, na zahodu Zillertalske Alpe, če greš po dolini navzgor, prideš naravnost v kraljestvo Venedigerja, ako pa si izbereš Raintal, ti je odprta najbližja pot na Hochgall.

Vse to sem razkladal Lojzetu, ko sva se počasi gugala na postajo, ter ga mečil, da bi še nekoliko pogledala v sončne Dolomite, pa so bile vse besede zaman. Sicer tako zvesti in voljni tovariš si je kar na celem vtepel v glavo, da hoče drugo jutro — bila je nedelja — maševati v Poljčanah. Najbrž se mu je tisti »sladkor« tam gori na počiva­lišču nad Rotbachom tako zameril, da se ga je polastilo domotožje; kajti na Schwarzensteinu mi še ni nič omenil, da se mu mudi domov.

In tako je prišlo, da sva se naložila na električno, ki naju je sicer počasi, pa varno pripeljala v Bruneck, ravno prav, da sva še ujela vlak proti Beljaku.

Dolga ponočna vožnja, kratka samotna pot v tihi noči, in že stojim ob Bohinjskem jezeru. Pri Sv. Janezu se oglasi zvon, da oznani Go­spodov dan. Hladen veter potegne čez temno jezersko gladino, in takoj nastane rahel šepet: jezero opravlja svojo jutranjo molitev… Naslonjen na cepin stoji samoten popotnik na bregu, ozira se na go­re, ki vstajajo iz jutranjega mraka, ter se zahvaljuje Vsemogočnemu za krasne ure, ki mu jih je naklonil na planinah.

 

Janko Mlakar, Med Šmarno goro in Mont Blancom, ZO 1995