Panika
Pred leti so v knjižnici na vseh oddelkih izposoje pod izposojevalne pulte namestili gumbe za paniko. Seveda so delo strokovno opravili delavci naše tedaj pogodbene varnostne službe. Po kakih dveh ali treh tednih na Oddelek za mladino izza vogala s hitrimi koraki prikoraka varnostnik v uniformi in že od daleč vpije:
»Panika!«
»Dobite jo na Oddelku za odrasle, Desa Muck jo je napisala.«
»Ne, ne! Panika!«
»Ja, na Oddelku za odrasle, dve nadstropji nižje!«
»Gumb za paniko. Pritisnili ste gumb.«
Ker sem na ta gumb že čisto pozabila, varnostnik pa je prihajal v knjižnico tudi kot uporabnik, sem bila prepričana, da išče knjigo s tem naslovom. Na račun nesporazuma smo se pošteno nasmejali. Da je bila mera polna, se je ta isti varnostnik čez kake pol ure vrnil, ker smo menda že spet sprožili gumb za paniko. Ko smo si opomogli od huronskega smeha, smo skupaj z njim ugotovili, da smo gumb sprožili nevede z nogo pri vstajanju s stola. Gumbe so kasneje prestavili na težje dosegljivo mesto.
Mehurčičevi Župančki
Nadobuden mlajši bralec na Oddelku za mladino zaupa knjižničarki:
»Župančke bi rad.«
Knjižničarka se namuzne in pravi:
»Hm. Te knjige pa ne poznam. Mogoče veš, kdo jo je napisal?«
»Seveda vem«, pravi otrok, »Oton Mehurčič.«
Direktor Miran Jarc
Nekega jutra je v novomeški knjižnici telefonski pogovor med starejšim gospodom in knjižničarko potekal nekako takole:
»Z Miranom Jarcem bi rad govoril, prosim«.
»S kom bi želeli govoriti!?«
»Ja, z direktorjem vendar«.
Znana Dolenjka
Na Študijskem oddelku je na izposoji delala Minka Vodopivc (takrat Cvelbar), na Domoznanskem oddelku pa profesor Karel Bačer, ki je med drugim popisoval znane Dolenjce in njihove podatke na listkih uvrščal v domoznanski katalog. V tistih časih so knjižničarji iskali gradivo v listkovnih katalogih.
Nekega dne pride v knjižnico Minkina prijateljica in zagleda profesorja Bačerja: »Dober dan, Cvelbarjevo bi rada.« On malo pomisli in že odhiti do katalogov: »Aha, Cvelbar Anton, Cvelbar Jože itd.« Nakar pride iz skladišča Minka in veselo pozdravi prijateljico: »Si prišla k meni, ne?« Šele tedaj je Karel Bačer ugotovil, da je Cvelbarjevo iskal po katalogu, namesto da bi poklical sodelavko. Vsi skupaj so se prav sproščeno nasmejali.
