Fran Gerbič se je z Josipom Jurčičem srečeval v družbi narodnozavednih ljudi v narodni čitalnici in tudi na taborih. Gerbič je poudarjal ogromno pomembnost vsake narodne prireditve tistega časa, vsak uspešen dogodek, gledališka predstava, je bil kot izbojevana bitka za slovenstvo.
»Iz one dobe prebujenja naše narodne ideje so mi v živem spominu vse markantne osebnosti, ki so bile pri tem aktivne, kakor da stoje še sedaj pred mojimi očmi. Med te osebnosti spada tudi pokojni Jos. Jurčič. Zanimanje za njega mi je zbudilo precej njegovo prvo delo, zgodovinska povest ‘Juri Kozjak, slovenski janičar’. Priti z Jurčičem v osebno dotiko, za to sicer nisem imel mnogo prilike in še to se je primerilo takoreko mimogrede in je bilo le na kratek čas, pa tudi to je zadoščalo, da sem si napravil svojo sodbo o njem. Spoznal sem v njem razen pisatelja izrednih zmožnosti tudi moža odločnega značaja, ki je stal z železno vztrajnostjo za svojim prepričanjem. ‘Trd bodi, neizprosen, mož jeklen’, tako je od vsakega zahteval v narodnem pogledu, — tak pa je bil tudi on sam. V občevanju z drugimi je bil bolj tih in malobeseden ter se ni rinil naprej. Bil pa tudi ni vsakemu lahko pristopen, ker ni vsakomur slepo zaupal. e pa je komu zaupal, tedaj se je nekako izpremenila njegova narava. Pogovarjal se je tedaj živahno in prijazno ter izražal svoje nazore o tem in onem neprikrito. V navadnem življenju je bil bolj tih, miren in vedno zamišljen, a tem neumorneje je bil delaven, vztrajen kakor mravlja ter si ni dal počitka ne po dnevi ne po noči.«
Med številnimi srečanji in skupnimi druženji je vredno omeniti prigodo z Bleda, ko je ugledni slovenski skladatelj iz Blejskega jezera reševal Jurčiča.
Dogodka na Bledu leta 1880, ko je Jurčič želel preplavati jezero do otoka, se je Gerbič takole spominjal:
»Nekega dne popoldne po obedu smo zopet sedeli pod drevjem na bregu jezera. Pogovarjali smo se o različnih stvareh. Nanesel je med drugim govor tudi na plavanje. Pri tem je Jurčič rekel, da si upa preplavati jezero od ‘Petrana’ onkraj tja do brega pod gradom. Nekateri so o tem le dvomili, jaz pa, ki sem videl, da se njegove telesne moči še niso popolnoma povrnile, sem bil prepričan, da bi tega ne izdržal in bi med potjo opešal. Vse moje besede niso nič izdale, hotel je na vsak način izvršiti svojo trditev in od te nakane ga nisem mogel odvrniti. Tudi to si je odločno zabranil, da bi šel jaz s čolnom za njim, ako bi mu moči odrekle. Brez daljšega premišljevanja je šel, se slekel in skočil v vodo, jaz pa sem v strahu stal poleg čolna in gledal za njim, ne vedoč, kaj mi je storiti, ker mi je tako odločno zabranil, iti za njim. Vest mi pa ni dala miru in tako sem storil, kar mi je velela. Ko je odplaval od brega precej daleč — plaval je jako spretno — tedaj sem skočil brez daljšega razmišljanja v čolnič ter sem nekako neopaženo veslal za njim, kakor da se hočem ne glede na njega le nekoliko voziti po jezeru. Tako se je približal že sredini svoje poti, jaz pa sem tedaj hitro krenil s svojim čolničem tako, da sem bil kmalu le nekoliko korakov za njim. V sredini jezera se naenkrat ozre, zdelo se mi je, kakor da hoče pogledati, kam je bliže, ali nazaj ali do brega pod grad. V tem sem bil jaz s čolnom že pri njem. Opazil sem, da je že preveč utrujen in da bi mu moči ne zadoščale še za drugo polovico poti. Pregovoril sem ga, da naj opusti nadaljnje plavanje in naj se v čolnu vrne z menoj nazaj, in tega ni odklonil. Podal sem mu roko in pomagal v čoln. Pri tem pa mi je rekel:’Mislim, da bi bil preplaval jezero, a to bi me bilo zelo utrudilo, bolje je, da se vrnem”. Med potjo nazaj pa sva bila oba nekako zamišljena in sva izpregovorila le malo besed. Na bregu pri ‘Petranu’, od koder je moja soproga z nekaterimi gospodi sledila ta prizor in nas tam vsa razburjena pričakovala, sva zopet srečno izstopila iz čolniča na suho. In tedaj, ko sem stal na bregu, se mi je zdelo, kakor da se mi je odvalil težek kamen od srca, in na tihem sem Boga hvalil, da sem slušal glas svoje vesti. Vem, da sem na ta način rešil Jurčiča iz velike nevarnosti.«
Odlomka iz:
Gerbič, F. (1911): Moji spomini na Jos. Jurčiča. V: Slovan, letn. 9, št. 11, str. 307-309.