Življenjski fotografski opus Slavka Ciglenečkega zelo cenim, saj je dokumentiral številne osebe in dogodke, ki so se odvijali v mojih mladostnih krajih ter širše, in sicer od leta 1925 dalje. Imel je velik smisel za kompozicijo, izraznost portretirancev in pravilen kontrast črnobele fotografije. Uspeli so mu posnetki šmarske krajine, med katerimi najbolj blesti romantični pejsaž vasi Dvor s cerkvijo sv. Miklavža na griču in slikovitimi kopastimi oblaki. Zanimiv je tudi široki horizont krajine s trgom Šmarje, ki jo krasijo strnjeni beli oblaki s senco na polju. Fotograf ima velike zasluge, da je fotodokumentiral še ohranjeno zunanjo in notranjo podobo Jelšingrada v orientalskem slogu. Tudi posnetki baročnega sv. Roka in znamenite Kalvarije so privlačni. Izredno etnografsko pripoveden pa je figuralni motiv z naslovom ‘Šmarčanke tarejo lan’ (Vinski vrh, okoli 1938) v enkratni kompoziciji in izraznosti marljivih žena v belih rutah, kar avtor približno ponovi na fotografiji z naslovom ‘Vesele žanjice’ (1944). Fotografije iz obdobja socializma imajo zanimivo dokumentarno vrednost, pa naj gre za delovne brigade, kmečka opravila ali kulturne manifestacije, pri katerih je osebno sodeloval. Njegova najbolj ekspresivna podoba s krščansko simboliko je nastala v letu 1938, posneta v Kostrivnici pod Bočem, ki predstavlja Kristusovo leseno razpelo, pretežno prekrito z vinsko trto, obloženo z grozdjem. Omenjeni motiv ima umetniško vrednost.
Moj nezakonski oče Franjo Kunšek je bil celjski fotograf, in ker »kri ni voda«, sem že kot predšolski otrok občudoval fotografije v maminem albumu, v katerem so prevladovali posnetki Slavka Ciglenečkega s poudarkom slovesnih prireditev in posameznih portretov, od radoživih malčkov, ponosnih fantov, brhkih punc, vse tja do kremenitih starostnikov iz trga in podeželja.
Tudi moj prvi portret pri dveh letih je posnel v svojem fotostudiu. Sledila je mladostna upodobitev, ko me je fotografiral pred farno cerkvijo po obredu svetega obhajila in nekaj let kasneje po obredu birme z botrom Jožetom. Kot osnovnošolca me je pot v šolo vodila mimo njegovega ateljeja in redko se je zgodilo, da ne bi svoj radovedni pogled usmeril v njegovo fotovitrino.
Po zaključku osnovne šole sem se ponovno znašel v njegovem studiu, kjer mi je prijazno osvetlil postopke projiciranja in razvijanja filma v temnici. Prisotna je bila tudi njegova prijazna žena Marica v vlogi marljive asistentke. Ob tej poučni priliki me je fotografiral in to v novi »pražnji« obleki, ki sem si jo zaslužil pri obiranju hmelja v Savinjski dolini. Ko sem spremljal njegova skrbna navodila in umirjen obraz z radoživimi očmi, sem imel občutek, kot da imam pred seboj očeta Franja, ki ga žal nikdar v življenju nisem srečal.
Po študiju na akademiji v Ljubljani sem rojaka v letu 1971 pritegnil, da mi je posnel nenavaden motiv groteskne narave. Na železniški progi pred Halarjevim tunelom v Senovici sem na tirnico pritrdil kovinsko mesoreznico, mu predlagal nizek zorni kot snemanja in na njegovem obrazu opazil nelagoden izraz, kajti čez nekaj minut je vlak onkraj tunela v Šentvidu gromko zapiskal. Zaskrbljeni snemalec je hitro pritisnil na sprožilec in zabeležil prizor satirične vsebine, ki sem ga naslovil ‘Pot v neskončnost’. Odstranil sem mesoreznico in umaknila sva se na varno razdaljo. In čez nekaj trenutkov je prihajajoči vlak še enkrat opozorilno zavriskal in mimo dveh vznemirjenih ustvarjalcev hrupno odpeljal proti šmarski postaji.
V istem letu sem gospoda Slavka angažiral na varni Hrovatovi terasi, kjer je posnel ženo Greto po porodu sina Jana. Šlo je za poetično obarvan motiv nadrealistične narave. Oblekel sem jo v belo tuniko, ji simetrično dvignil roki v duhu alegorije ter levo in desno nad rameni pod oblačilo vkomponiral dve plastični ročici otroške figure. Aranžirano sceno sem naslovil ‘Rojstvo’ (1971). V tem letu sem koristil tudi njegovo značilno fotografijo iz leta 1948, ki predstavlja sklonjenega kmeta z velikim košem na ramenih. V pleten koš sem vmontiral fotografijo z visoko stolpnico in fotomontaži dal naziv ‘Nazaj k naravi!’ (1971).
Za različna ustvarjalna in raziskovalna področja je Ciglenečki prejel nekaj pomebnih priznanj, med drugim prvo nagrado na razstavi ŠMARSKO KOZJANSKO V FOTOGRAFIJI, ki sem jo leta 1968 organiziral v okviru Kluba šmarskih študentov in je bila postavljena v Galeriji študentskega naselja v Ljubljani.
Leta 1994 sem mu v ateljeju na Brecljevem organiziral retrospektivno razstavo z naslovom SLAVKO CIGLENEČKI – ŠMARSKI FOTOKRONIST in spremni katalog, v katerem je avtorja odlično predstavil in ovrednotil moj prijatelj, žal že pokojni Drago Medved, publicist iz Celja. Ob tej priliki sem zasnoval njegovo zbirko in si prizadeval, da bi dobila stalno postavitev, žal pa ni prišlo do realizacije projekta.
Slavko Ciglenečki je bil gospod v pravem pomenu, zelo rafiniran, kultiviran, aristokratskega ponašanja in seveda vsestransko ustvarjalen človek, kar so podedovali njegovi potomci.
Stane Jagodič, akademski slikar