Z enostavnejšo pisavo je postajala tudi pismenost nekoliko višja, kljub temu moramo to obravnavati z določeno mero rezerve. Najbolj se je pismenost proti koncu srednjega veka razširila med meščanstvom, saj so potrebe na administrativno poslovnem področju zahtevale od posameznikov obvladanje pisanja, branja in računanja. Ta razvoj je šel z roko v roki z gospodarskim vzponom meščanstva, ki je v svoje trgovsko in bančno poslovanje uvedlo računovodstvo, poslovne knjige in druge oblike knjigovodstva. Pričakovali bi, da je bilo tudi plemstvo v srednjem veku pismeno, a to še zdaleč ni bilo tako. Plemstvo se namreč kot višji družbeni sloj ni preveč ogrelo za pismenost vse tja do konca srednjega veka, saj je videlo svojo primarno vlogo še vedno v vojni, turnirjih, lovu in plesu. Srednjeveško šolstvo se je tako precej razlikovalo od tega, kar danes razumemo pod pojmom šolstvo. Sistemsko ni bilo regulirano, saj država zanj ni skrbela. Tudi učne načrte oziroma nekakšne kataloge znanj zaman iščemo v tem obdobju. Posredovanje znanja mlajši generaciji je bilo odvisno povsem od takratnih učiteljev in njihovih osebnih sposobnosti ter angažiranosti. Temu primeren je bil potem tudi nivo znanja. Ti izobraževalni procesi so zajeli skromen del prebivalstva, in še to v glavnem moške. Šolanje je potekalo znotraj posameznih institucij, kot so bile škofije, samostani in župnije, namenjeno pa je bilo predvsem vzgoji lastnega kadra, in tem potrebam je bil prilagojen tudi pouk.(4)
Šolska pot se je za marsikaterega dečka začela v domači župnijski šoli. Učili so župniki, vikarji in kaplani ali pa že posebej za to delo nastavljeni učitelji, ki so poučevali tiste otroke, katerih starši so pokazali ustrezno zanimanje in bili pripravljeni plačevati šolnino. Primarno so bile župnijske šole namenjene vzgoji ministrantov in cerkvenih pevcev in so zato posredovale osnovno znanje o veri, šolarji pa so se ponekod naučili tudi brati in pisati. Učili so se tudi osnov latinščine, sicer pa je najverjetneje pouk na tej stopnji potekal v domačem jeziku. Z imeni učiteljev so slovenske župnijske šole prvič označene od začetka 13. stoletja naprej, ko srečamo v Izoli leta 1212 duhovnika Petra, ki je bil šolski in korni mojster (»magister schloe et chori«), ter leta 1224 v Mariboru Karla, ki je bil »scholasticus«.
Vsekakor je bilo teh šol na Slovenskem kar nekaj, ugodna klima za njihovo delovanje je bila zlasti v mestnih naselbinah, kjer se je v rastočih in gospodarsko razvijajočih se okoljih kazala vedno večja potreba po ljudeh, veščih branja in pisanja. (5)
Podobno je utegnilo biti v Guštanju. Trg Guštanj, prvič omenjen leta 1317, je bil urbana naselbina, zato bi ob bolje ohranjenih virih gotovo srečali še več trških sodnikov, uradnikov, pisarjev in drugih obrtnikov, ki so šli skozi izobraževalni proces in se naučili brati, pisati in računati, obvladati rokodelsko znanje in izvajati svoj poklic. Glede na (v nadaljevanju omenjene) guštanjske obrtnike in duhovnike, ki so izvirali iz Guštanja, lahko domnevamo, da so guštanjski župniki imeli svojo lastno župnijsko šolo že v srednjem veku. Tudi nekakšna trška šola je isti čas verjetno obstajala in omogočala vsaj premožnejšim tržanom, da so svoje otroke naučili branja, pisanja in računanja. Brez teh osnovnih znanj bi se v 15. stoletju, ko je bilo denarno poslovanje v porastu, posamezni obrtnik zelo težko preživljal, kaj šele uspešno razvijal svojo obrt. Za poklicno izobraževanje lahko brez zadržkov zapišemo, da sega v pozni srednji vek, ko tudi v Guštanju in njegovi okolici zasledimo prve obrtnike, denimo leta 1433 čevljarja Ulrika in mlinarja Krištofa, leta 1509 tudi trškega sodnika Martina Ottischa, 12. marca 1531 usnjarja Ulrika Ledererja in kovaškega mojstra Sigmunda Schmidta, ki je bil hkrati tudi trški sodnik, ter 21. julija 1540 kovača Ožbolta Schmidta in trškega sodnika Gašperja Tschewulla ter leta 1551 trškega sodnika Jakoba Ruessa.(6) Vsi navedeni obrtniki so lep primer oseb, ki so na tem območju pred okrog petsto leti opravile izobraževalni proces. Sprva so se bodisi v duhovniški ali pa trški šoli naučili brati in pisati, morebiti celo kaj malega računati, saj so vse to znanje preprosto potrebovali pri opravljanju poklica. Ko so začeli dobo vajeništva, pa je bil poudarek na praktičnem izobraževanju, pri katerem so spoznavali zakonitosti in delo v poklicu, za katerega so se izobraževali. Nič posebnega ni, da so nekateri izmed njih postali kasneje tudi guštanjski trški sodniki. Še natančnejša pravila poklicnega izobraževanja so bila v cehih, in nobena izjema ni bil guštanjski lončarski ceh, ki je dobil svoja prva pravila 23. junija 1609.(7) Žal pa se ta niso ohranila, ohranjen je le zapis podelitve pravil novemu guštanjskemu cehu.
Pripadniki revnejših slojev so, če so želeli šolanje nadaljevati, bili odvisni od raznih štipendij, ki so jih dotirali plemiči, škofije, samostani, mesta, trgi in drugi premožni posamezniki.8 Pri tistih, ki so študirali teologijo in se pripravljali na duhovniški poklic, je pomembno vlogo odigrala tudi podelitev miznega naslova oziroma v latinščini imenovanega »Titulus mensae«. To je osnovni dohodek, s katerim je duhovniški kandidat še pred posvečenjem izkazoval, da je materialno preskrbljen ob obubožanju oziroma težji bolezni, zaradi katere ne bi mogel opravljati svojega poklica. Čeprav ti mizni naslovi ne sodijo med štipendije, so imeli širše poslanstvo in so omogočili posamezniku, da je lahko dokončal študij in bil nato posvečen v duhovnika ter začel opravljati svoje poslanstvo, saj brez njega tudi ni mogel prejeti duhovniškega posvečenja.(9)
Tudi na območju Guštanja se je skozi srednji in novi vek izobrazilo kar nekaj posameznikov, ki so postali duhovniki. Za duhovnike so se izšolali: 26. julija 1323 omenjeni Vigand de Gotinstain, ki je bil vikar v Braslovčah10, 13. marca 1392 je oglejski patriarh posvetil duhovnika (ime ni navedeno) po rodu iz Guštanja11, 26. maja 1431 je bil v subdiakona posvečen Gregor ( Jurij)12 Chräzl iz Guštanja (»E. Baccalarium arcium de Gutenstain«), in sicer na mizni naslov13 barona Konrada iz Kraiga.14 Ta Jurij je pozneje postal kraigovski prošt in ga poznamo iz darovnice za bratovščino sv. Rešnjega telesa v Guštanju. Tudi Wolfgang Guštanjski je dotiral mizni naslov, prejel ga je bogoslovec Andrej iz Tinj 12. marca 1468 ob subdiakonskem, 2. aprila 1468 ob diakonskem in 16. aprila 1468 ob duhovniškem posvečenju.(15)
Med izobraženimi ženskami iz našega okolja lahko v poznem srednjem veku poudarimo dominikanki Marjeto in Katarino Guštanjsko, ki sta zabeleženi v marenberški samostanski kroniki. Jože Mlinarič je za obe domneval, da sta v marenberškem samostanu delovali v 14. ali pa 15. stoletju, morebiti celo v poznem 13. stoletju.16 Povsem mogoče pa je, da je omenjena Marjeta Guštanjska identična z Marjeto Guštanjsko (»Margaretha Güettenstainerin«), ki se 21. septembra 1531 omenja kot priorica samostana v Studenicah.(17)
V krog izobraženih žensk pa moramo ob koncu srednjega veka šteti tudi Dorotejo Hebenstreit, ki je leta 1535, ko je že bila vdova po Janezu Hebenstreitu, prodala Blatnikovo kmetijo ob Meži pod Guštanjem Gašperju Tschewullu, meščanu trga Guštanj, in njegovi ženi Uršuli za 36 renskih goldinarjev. Listino je zaradi varnosti dala Doroteja pečatiti svojemu skrbniku Erazmu Mueru.(18) Izstavljena listina po vsebini ne izstopa, vendar sta njeni presežnost in kulturna dragocenost dejstvo, da jo je Doroteja napisala lastnoročno in jo ob koncu tudi podpisala.
_____
4 Štih: O izobraževanju, str. 367.
5 Prav tam, str. 371.
6 AŽP, listina 1531, škatla 68; AŽP, listina 21. julij 1540, škatla 68. AŽP, listina 1433, škatla 68; AŽP, kopija kopialne knjige Župnije Guštanj, škatla 95, str. 40–42 (dalje AŽP, Kopija kopialne knjige).
7 Reiner, Puschnig: Gnaden und Rechte: Das Steirische Siegelbuch, ein Privilegienprotokoll der Innenösterreichischen Regierung 1592–1619. Gradec, 1984, str. 108. To so bili lončarji, ki so izdelovali tako imenovano črno lončenino.
8 Štih: O izobraževanju, str. 374.
9 Mittheilungen über die Verhandlungen des Landtages im Königreiche Sachsen während des Jahres 1845. Erste Kammer. 1. zvezek, Dresden, 1846, str. 639.
10 Martina, Cameli: Registri e imbreviature di meglioranza da thiene, Notaio del Patriarchi di Aquileia. Rim, 2009, str. 377.
11 Božo, Otorepec: Gradivo za slovensko zgodovino v arhivih in bibliotekah Vidma (Udine) : 1270–1405.
Ljubljana, 1995, str. 268, listina št. 1353.
12 V viru, omenjenem v naslednji opombi, je njegovo ime zapisano kot Georg oziroma Jurij, medtem ko je v ohranjenih listinah njegovo ime zapisano kot Gregor. Dopuščamo možnost dveh imen ali pa pravopisne napake, ki je iz Georga naredila Gregorja oziroma obratno.
13 V tem primeru je denar za vzdrževanje tega duhovnika daroval omenjeni Konrad iz Kraiga (Vir: Mittheilungen über die Verhandlungen des Landtages im Königreiche Sachsen während des Jahres 1845. Erste Kammer. 1. zvezek, Dresden, 1846, str. 639).
14 Ferdinand, Hutz: Das Weiheregister der Seckauer Bischöfe vor der Reformation 1425–1507. Gradec, 1988, str. 34. Prav tam, str. 139, 142, 144, 148.
16 Jože Mlinarič, Marenberški samostan 1251–1782. Celje, 1997, str. 262.
17 PAM, Zbirka listin, SI_PAM/0001_00322, listina 21. september 1531.
18 AŽP, Kopija kopialne knjige, str. 95–97.
