Slovenski Narodni svet v Celju jeseni 1918 s prevratom ni odlašal ter je že v zadnjih oktobrskih in prvih novembrskih dneh prevzel vojaško (1. novembra je njemu in novi državi priseglo vodstvo 87. pešpolka) in varnostno (ustanovili so slovensko narodno stražo, nemški policiji pa prepovedali delovanje) oblast, 6. novembra pa je sledil še prevzem civilne uprave.
Incident z zastavami je kljub formalnemu distanciranju slovenskega vodstva od tovrstnega anarhičnega početja prišel prav tudi slovenski politiki oz. celjskemu Narodnemu svetu, za katerega je bil prevzem celjskega magistrata le še vprašanje ur in ki je ljudstvo že na veliko pozival na manifestacijo ob »prazniku svobode«. Naslednjega dne, v sredo, 6. 11. 1918, se je tako že ob pol devetih zjutraj dr. Friderik Lukan, vladni tajnik iz Ljubljane, imenovan za gerenta celjske mestne občine, v spremstvu dr. Antona Božiča, Antona Kolenca, Josipa Smertnika in dr. Ivana Benkoviča odpravil v mestno hišo prevzet županske in magistratne posle. Dr. Jabornegg mu je predal posle in izročil urad ter s »tresočo se roko« podpisal prvi magistratni zapisnik v slovenskem jeziku.
Na trg pred stavbo so se takrat že zgrinjali Sokoli na konjih, otroci slovenskih šol z zastavicami, dekleta in žene v narodnih nošah, godbe in pevski zbori ter vsa ostala navdušena množica ljudi vseh starosti, družbenih slojev in političnih usmeritev, »ki je zasedla ogromni prostor na obeh straneh magistrata« in čakala na prvi pozdrav slovenskih mestnih oblasti v zgodovini.
Ob deseti uri je predsednik celjskega Narodnega sveta dr. Ernest Kalan z balkona magistrata nagovoril zbrano množico, ki naj bi po poročanju slovenskega tiska štela kar 20.000 ljudi.
»Tu nasproti v cerkvi je pokopan zadnji član onega grofovskega rodu, katerega grad leži nad našim mestom v razvalinah. Ob njegovem pogrebu je zaklical klicar znane zgodovinske besede: ‘Danes grof celjski in nikdar več.’ Tako danes mi kličemo: ‘Danes Nemec gospodar v Celju in nikdar več.’
Danes je prevzel posle županstva, imenovan od narodne vlade v Ljubljani, g. vladni tajnik dr. Lukan iz Ljubljane. Danes plapolajo na mestni hiši prvič slovenske trobojnice in ostanejo za večno. Živelo slovensko Celje! Živela Jugoslavija!«
Za Kalanom je z balkona mestne hiše množico nagovorilo še nekaj govorcev, med njimi tudi kasnejši prvi celjski župan, dr. Juro Hrašovec.
Celjski magistrat se je tako znašel v slovenskih rokah, čemur so – kot v drugih institucijah in v javnem prostoru – sledile radikalne spremembe, zlasti na kadrovskem in jezikovnem področju.
Uradni jezik na magistratu je postal slovenski, čeprav se je vsaj nekaj časa uporabljal tudi še nemški jezik in so na nemške dopise odgovarjali v nemščini.
