Jurčičev sodelavec pri Slovenskem narodu se je književnika iz Muljave, s katerim sta si zaradi skupnega dela tudi dopisovala, z naklonjenostjo spominjal:
»Pred menoj leže Jurčičevi raztreseni listi. Razprostrl sem jih po mizi. Uredil sem jih po času, kakor mi jih je pisal moj nepozabni prijatelj. Tako razpostavljajo otroci svete podobice, kadar praznuje-jo praznik v svojih igrah; mnogo sličic imajo na razpolago. Postavijo si iz njih oltar. In na najčastnejši prostor na oltarju obesijo podobo, ki jim je najbolj v čislih. V zlatih barvah se leskeče ta sličica. Okoli nje se vrste ostale v raznih barvah. Iz davne dobe so. Na nekaterih se leskečejo zlati napisi. Svete pesmice, pobožne molitve so tiskane na zadnji strani. Tudi kak pripis, napisan z okorno roko, jih kiti. Tem podobicam iz otroških let so slični moji listi, ki jih urejujem ob tridesetletnici Jurčičeve smrti […]«
»Jurčiču niso podarile rojenice prikupljive zunanjosti. Bil je molčeč, ponosen, razburljiv. Prijateljev in znancev ni iskal. Redkemu se je posrečilo, priti z njim v ožjo dotiko. Tedanji nadepolni mladini smo ga čislali kakor polboga. Gledali smo izdalja za njim. V obližju smo se mu umikali. Jaz sem bil izmed pogumnejših občudovalcev. Poslal sem mu »horribile dictu« kot golobrad abiturijent političen članek za Slovenski Narod, ki do danes ni zagledal belega dne. Ravno zaradi tega je bil članek odločilen za me. Razžaljen sem bil v svoji pisateljski domišljavosti. Saj sem pisal proste domače šolske naloge tako imenitno, da me je naš strankarski profesor slovenščine obdolžil plagijatstva. Tudi urednik Učiteljskega Tovariša je obelodanil moj navdušeni sonet Domovini in »Pytija vseh mladih nadepolnih«, profesor Janežič mi je prorokoval lepo bodočnost zaradi nekaj izkaženih pesmic, ki so se tiskale, če se ne motim, v Celovškem Vestniku. Samo ta ponosni Jurčič me žali. Ne pripozna mi slave v uvodniku prvega slovenskega dnevnika. Niti ne odpiše mi, niti ne zahvali se za mojo ponujeno mu pomoč. Tako sem premišljeval. Koval sem junaške naklepe, kako bi ga »zdelal«, če bi bil jaz urednik kakega znamenitega slovenskega lista in on domišljavi politični člankar. Iskal sem priliko, da mu povem v brk (včasih smo dejali: »v zobe«), kako krivico mi je storil, kako me je žalil, kako nadepolno me odteguje naši ubogi domovini. Zasledil sem, da zahaja vsak večer na polič vina v nekdanjo Tavčarjevo restavracijo, sedanjo kavarno »Evropo«. Ugajala mi je ta poizvedba. Le gostilna mi ni bila po godu. Ko bi bilo pri nekdanjem »Šikcu«, pri »Figabirtu« ali vsaj v Čitalnici, kjer smo se shajali višjegimnazijci v veseli »coroni«! Prisedel bi meni nič tebi nič k Jurčičevi mizi. Le malo bi pozdravil, poklical bi pijače in javno bi zahteval od Jurčiča pojasnil, kaj namerava z mojim »navdušenim« člankom.
Pred Tavčarjevo restavracijo pa sem imel nenavadno spoštovanje. Prekrasno je bila opravljena. Marmornati stebri so nosili kakor v cerkvi pozlačeni strop. Nebrojne luči so jo razsvetljevale — redkim gostom. Pivci so govorili tiho, boječe, oblačili so se v nedeljske suknje. Natakarji so v frakih stregli, hodili so po prstih. In v taki družbi je sedel Jurčič zvečer. Zrl je molče v poln kozarec, sem in tja zamahnil z roko po zraku, udaril s pestjo ob mizo. Tudi zaklel je pri požirku vina. Potem je molčal dalje. Kako naj se maščujem v taki tihi druščini, kako naj kličem na odgovor moža, ki udari ob mizo, če mu ne ugaja pogovor? To svoje gorje sem zaupal — tedanjemu avskultantu dr. Škoficu. Bila sva si dobra prijatelja. Tudi on se je navduševal za uvodne članke v Slovenskem Narodu. Obljubil mi je pomoč. »Uvedem te prvi dan bodočega meseca v Jurčičevo družbo«, me je tolažil. Pristavil je: »Veš, jaz zahajam tja prva dva dneva v mesecu. Prvega dobim trideset krajcarjev mesečne plače recte: pisarniškega pavšala za peresa kot c. kr. avskultant pri krvavi sodniji. To mi zadostuje za ves mesec.«
Prišel je prvi dan novega meseca. Povedel naju je v Jurčičevo družbo k belo pogrnjeni mizi tedaj najlepše ljubljanske gostilne pri Evropi. Pokojni Jurčič je sedel molče pred svojo kupico. Glavo je imel oprto na desni dlani. Bil je videzno slabe volje. Oporekal ni širokobesednemu gostu poleg sebe. Suhi, tanki, visokorastli govornik z dolgimi, črnimi lasmi in samozavestnih vojaških kretenj je bil slikar Wolf. Govoril je s svojim tovarišem, odvetniškim kandidatom, o cerkvenem slikarstvu. Jurčič se ni vmešaval v njun razgovor. Zaradi tega je imel časa dovolj za nova gosta. »Vi ste torej tisti člankar, ki sili v našo nesrečno politiko«, mi je dejal, ko me je predstavil prijatelj dr. Škofic. Potem mi je ponudil stol poleg sebe, kar ni bila sicer njegova navada. Postala sva si znanca. Razgovor in vino je razvezalo Jurčiču jezik, meni pa ogrelo srce za moža, ki sem ga že dolgo cenil. »Pustite politiko!« mi je govoril Jurčič. »Premladi ste. Ko bodete imeli toliko izkušenj kakor jaz, me bodete ubogali. Danes me obsojate.« Tako mi je trdil Jurčič. Trčila sva s kupama, najino znanstvo se je bližalo prijateljstvu. Mnogo sva govorila potem že prvi večer najinega znanstva. Rušila se je trda skorja Jurčičeve zunanjosti. Duhovite, lepe oči so mu zažarele sem in tja v čudovitem ognju, lici sta mu zardeli, njegova govorica se je potapljala bolj in bolj v zategnjeno šmarijsko narečje. Takov je bil naš Jurčič, kadar ga je ogrel govor, kadar se je namreč oprostil etikete v družbi.«
Vir:
Koder, A. (1911): Josip Jurčič : ob tridesetletnici njegove smrti. V: Slovan, letn. 9, št. 10, str. 291-295.